Z velikim pričakovanjem smo v osrednji knjižnici gostili Aljošo Bagolo, enega najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalcev, o izgorelosti, ki naenkrat ni zmogel več. Pogovor je vodila Mojca Plaznik Plavec.
Po izkušnji z izgorelostjo se je podal na pot soočanja s samim seboj in ob tem napisal dve knjigi. Prva knjiga nosi naslov Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke in je doživela izjemen odziv, pa tudi druga –Srečo, prosim – niza visoko število prodajane knjige.
Sam pravi, da popolnega razumevanja izgorelosti ni, vendar samo pretirano delo ne vodi v stanje izgorelosti. Prepričan je, da je izčrpanost samo kaplja čez rob. Čeprav tudi zdaj ogromno dela in je telesno seveda utrujen, ga delo predavatelja, svetovalca in pisatelja osrečuje in na neki način polni ter hkrati osrečuje. Skozi proces spoznavanja samega sebe, svojih občutkov in razumevanja odnosov v družini njegovega otroštva je nastala prva knjiga. Seveda pa z napisano knjigo ni bilo konec zdravljenja in ozdravitev. Pot se je nadaljevala. Duševno zdravje Aljoša Bagola primerja s težko telesno poškodbo, ko telo nikoli več ni tako, kot je bilo.
Njegova druga knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Z njo se je učil doživljati zadovoljstvo, iskati srečo v majhnih trenutkih in nadzorovati svoje misli. Sprašuje se, kaj je pravzaprav tisto, kar nas v tem sodobnem času resnično osrečuje. Zdi se mu pomembno, da nas okolica in vsa prodana navidezna sreča ne posrkata vase. Da si dovolimo biti kreativni, edinstveni, da si dovolimo tudi kdaj biti ne srečni. Da sproti razčiščujemo svoje misli in občutke. Prepričan je, da naša sreča ni pogojena z uspešnim posnemanjem uspehov in želja drugih ali lažne sreče, ki jo vidimo vsak dan okoli sebe. Sam pravi, da ko se sprijaznimo, smo prijazni do sebe in paziti moramo, da hkrati ne postanemo žrtev, kar je najlažje ter pogosto.
Zdi se mu pomembno, da svojo edinstvenost negujemo, jo uresničujemo, se pri tem spoštujemo in to dovolimo tudi drugim.
(Tanja Jakolič)
