Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica izvaja knjižnično dejavnost v štirih občinah, in sicer Slovenska Bistrica, Makole, Oplotnica in Poljčane. V okviru svojih nalog naša splošna knjižnica izvaja tudi domoznansko dejavnost, kar pomeni zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva, vezanega na območje, ki ga knjižnica s svojo celotno dejavnostjo pokriva. Na knjižnih policah so dela domačih ustvarjalcev, razni drobni tiski, rokopisi, članki, časopisi, revije, slike, fotografije, zemljevidi in razglednice. V naši knjižnici imamo domoznansko gradivo ločeno od ostale zbirke in ni v prostem pristopu. Rokovanje, preslikavanje in ogled gradiva so mogoči po predhodnem dogovoru v prostorih knjižnice.
V domoznanstvu hranimo več kot 2000 enot knjižničnega gradiva, ki je obdelano v sistemu Cobiss. V domoznanstvu hranimo tematsko urejene mape izrezanih časopisnih člankov s konca 70. let prejšnjega stoletja, po letu 2006 pa smo prešli na vnos člankov v vzajemni katalog Cobiss. Od leta 2010 izvajamo digitalizacijo domoznanskega gradiva, ki je dostopno na portalih Dlib, kjer je na ogled tudi 598 digitaliziranih razglednic z območja med Pohorjem in Bočem, ter Kamra. Sicer pa začetki izvajanja domoznanske dejavnosti segajo v čas ravnateljevanja Miljutina Arka z njegovo etnološko zbirko, ki je danes na ogled v Gradu Slovenska Bistrica.
Domoznansko gradivo in dejavnost predstavljamo na razstavah, prireditvah in dogodkih, z bibliopedagoškim delom ter s publicistično dejavnostjo.
Zavedamo se, da je domoznansko knjižnično gradivo kulturni spomenik vsakega naroda. S tega vidika v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica dajemo poseben pomen zbiranju, obdelavi in ohranjanju tega gradiva za naslednje rodove ter hkrati seznanjanju z dediščino domačega kraja.
NARODNI BUDITELJI MED POHORJEM IN BOČEM
V počastitev spomina štirih zaslužnih kulturnopolitičnih delavcev: Josipa Vošnjaka, Janka in Josipa Serneca ter Lovra Stepišnika, je v preddverju knjižnice spominska plošča. Ob njenem odkritju, 29. septembra 1984, je bilo izvedeno tudi poimenovanje Matične knjižnice v Knjižnico Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica. Ni naključje, da je spominska plošča prav v preddverju knjižnice. Knjiga nas je pravzaprav leta 1550 oblikovala v narod, knjiga ali bolje čitalnica, delo naših buditeljev, je pomagala prebujati in končno prebuditi tudi naše mesto, knjiga ohranja dragoceno izročilo vélikih slovenskih mož. Na nas je, da to izročilo poznamo, ga posredujemo in ohranjamo ter da to izročilo vsak po svojih močeh tudi bogatimo.
DR. JOSIP VOŠNJAK, NARODNI KULTURNI BUDITELJ IN LITERARNI USTVARJALEC
Josip Vošnjak ima v zgodovini slovenskega kulturnega in političnega osamosvajanja pomembno vlogo narodnega buditelja in politično-kulturnega aktivista v duhu slovenstva ter literarnega ustvarjalca ne samo na slovenjebistriškem področju, temveč za celoten slovenski narod.
Kot narodni buditelj in slovenski politični agitator se je zavzemal za slovenski narod in rast politične zavesti med prebivalstvom, za združenje Slovencev v Zedinjeni Sloveniji. Udeleževal se je taborov in besed, pisal je programe pri ustanavljanju čitalnic, društev in glasil. Bil je med ustanovitelji Slovenske matice, narodne tiskarne, časopisa Slovenski narod, Dramatičnega društva, Bralnega društva pod Pohorjem in njegove knjižnice na Zgornji Ložnici. Vošnjak je imel vodilno vlogo v slovenski politiki nasploh vse od začetka osemdesetih let 19. stoletja, bil je slovenski štajerski poslanec v Gradcu in slovenski državni poslanec na Dunaju. 1895. leta se je umaknil iz političnega življenja. Jesen svojega življenja je preživel na Visolah, med vinogradi pod Pohorjem, kjer je umrl 21. oktobra 1911. Pokopan je na Zgornji Ložnici.
V obdobju med leti 1861 in 1870 je Vošnjak bival v Slovenski Bistrici. Bolj kot zdravniškemu poklicu se je posvečal narodnostnemu in političnemu delu. Zaslužen je bil za izobraževanje in najrazličnejše oblike razsvetljevanja preprostega kmečkega človeka. O tem je napisal v svojih Spominih, ki je eno izmed njegovih najpomembnejših del: »Tu je treba pričeti, njemu vdehniti narodno zavest in narodni ponos. Treba je hoditi med prosti narod, podučevati ga, zbujati iz stoletnega spanja.«
Pregled Vošnjakovih literarnih del pokaže, da je pisal dve vrsti literature. En del je bil namenjen izobraženemu bralcu, drugi pa preprostemu kmečkemu ljudstvu. Vošnjak je za preprosto slovensko ljudstvo pisal preprosta krajša in daljša leposlovna dela, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu, Slovanu in pri Mohorjevi družbi. Za njegove »mohorjanske povesti« je značilno, da je v ritem pripovedovanja vpletel svoje razmišljanje in nauke, s katerimi je skušal poučevati in vzgajati bralca. Poleg leposlovnih, političnih in socialnih spisov je pisal še vrsto poljudnih zdravniških člankov in tudi strokovnih člankov in knjig. Knjiga Umno kletarstvo iz leta 1873 je predstavljala najobsežnejše slovensko izvirno delo o vinogradništvu.
Za pomembnejši del literarnega ustvarjanja danes štejemo roman Pobratimi in njegove Spomine ter ostale povesti, kot so: Trojno angelsko čaščenje, Dva soseda, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Obsojen, Blagor mirnim, Blagor žalostnim, Navzgor, navzdol. Med njegovo najpomembnejše literarno ustvarjanje pa spadajo dramska dela, v katerih se je držal načela, da je bralca treba vzgajati skozi umetniško delo literature. V slovensko dramo je uvedel sodobna vprašanja o družbi in družini. S svojima najpomembnejšima dramskima deloma Lepa Vida in Premogar je Vošnjak na slovenski oder postavil družbeno kritične drame. Josip Vošnjak velja za najpomembnejšega slovenskega dramskega pisca med Linhartom in Cankarjem ter je predhodnik moderne slovenske drame.
Josip Vošnjak je tesno povezan s knjižničarstvom med Pohorjem in Bočem ter z začetki prvega potujočega knjižničarstva pri nas. Bil je soustanovitelj prvega Bralnega društva pod Pohorjem, ki ga je leta 1863 ustanovil Lovro Stepišnik, prav na njegovo pobudo in po njegovih navodilih.
LOVRO STEPIŠNIK, ZBIRALEC LJUDSKEGA BLAGA IN PRVI POTUJOČI KNJIŽNIČAR
Življenjsko delo Lovra Stepišnika je bilo tesno povezano z njegovo ljubeznijo do slovenske pisane besede, nanj so imeli vpliv takratni župnik na Venčeslju Karl Križ, ki je v mladem Lovru Stepišniku znal zbuditi zanimanje za pisano besedo. Pri upokojenem učitelju Primožu Felicijanu Brölichu se je učil pisanja, doma v mlinu po se je učil za mlinarja.
Zametki knjižnice in prva potujoča knjižnica
Lovro Stepišnik je po očetovi smrti prevzel Zidarski mlin na Zgornji Ložnici, v njem je uredil knjižnico, ki je imela že kar lepo število slovenskih knjig, ki jih je posojal okoli. Z razmnoževanjem in prepisovanjem Vodovnikovih pesmi je Stepišnik budil zanimanje za slovensko pisano besedo. Marsikatero slovensko knjigo je Stepišniku podaril domači župnik Karl Križ. Z njegovo smrtjo in pa s smrtjo pesnika Jurija Vodovnika je tako Stepišnik izgubil dva prijatelja, ki sta ga seznanila z Antonom Martinom Slomškov, h kateremu je pogosto hodil po svoje učne knjige.
Srečanje Stepišnika in Vošnjaka je obrodilo sadove. Vošnjak je redno zahajal k Lovru Stepišniku ter mu prinašal slovenske knjige in časopise. Nabralo se jih je toliko, da je Stepišnik na Vošnjakovo pobudo leta 1863 ustanovil v svojem mlinu prvo kmetsko knjižnico pod Pohorjem, ki sta ji dala ime Slovenska bukvarnica (knjižnica) in Bralno društvo pod Pohorjem. Tako je Vošnjak uresničil idejo, da je treba ustanoviti čim več knjižnic ter tako širiti veselje do branja slovenske pisane besede med preprosto ljudstvo.
Da bi knjige čim bolj približal bralcem na podeželju, jih je Lovro Stepišnik s košem prenašal po pohorskih vaseh. S tem je pripomogel k prebujanju narodne zavesti in spodbujal izobraževanje. S tem načinom posojanja knjig je Lovro Stepišnik poznan kot prvi potujoči knjižničar pri nas. Stepišnik se je po letu 1870 preselil v Slovensko Bistrico, kamor je bila prestavljena tudi knjižnica, ki pa je zaradi nemškutarstva začela zamirati in je leta 1900 prenehala delovati.
Josip Vošnjak je Lovru Stepišniku uredil društveno knjigo, ki je bila sestavljena iz nagovora, pravil knjižnice in seznama članov. V nagovoru je poudaril, da ima šola glavno vlogo do narodne omike, saj se tu otroci naučijo brati in pisati. Po šoli pa njeno mesto zasede knjižnica s svojo zbirko »dobrih, podučljivih knjig.« V pravilih farne knjižnice po postavljeni trdni temelji današnjih knjižničnih pravil, od roka izposoje, letne članarine in skrbnega ravnanja s knjigo. Po seznamu članov bralnega društva pa ugotovimo, da je imelo društvo širok krog bralcev, doma so bili iz 32 krajev.
Na Zgornji Ložnici je Lovro Stepišnik na Vošnjakovo prigovarjanje popisal ženitovanjske običaje in spisal knjižico »Ženitve in svatbine navade in napitnice z godčevskim katekizmom iz slovenbistriške okolice«, ki je izšla leta 1884. Od leta 1850 je popisoval vreme, letino, zbiral ljudske vremenske pregovore, zapisoval ljudske pripovedke, uganke. Nekaj del je objavil v časopisih, mnogo njegovih del pa je ostalo neobjavljenih. Leta 1870 je Stepišnik prodal mlin na Zgornji Ložnici, se preselil v Slovensko Bistrico in Bralno društvo je prenehalo delati. S selitvijo je postal trn v peti tukajšnjim Nemcem in še kot starček je gojil slovensko narodno zavest. Umrl je 16. februarja 1912 in pokopan na slovenjebistriškem pokopališču.
JANKO SERNEC, PRAVNIK, NARODNI BUDITELJ, POLITIK IN SOCIOLOG
Velja za najpomembnejšega narodnega buditelja na Štajerskem. Med dveletno odvetniško kandidaturo v Karlovcu, se je navzel narodnega duha in se odločno opredelil za slovenstvo. Bil je vsestranski pospeševalec slovenske misli ter med glavnimi pobudniki za ustanovitev mariborske Čitalnice in njen prvi predsednik. V čitalnici je imel govore zlasti o pomenu narodnega jezika in omike. Njegovo ime je povezano tudi z ustanovitvijo narodno-političnega časnika Slovenski narod, ki so ga osnovali v Mariboru, Sernec pa mu je sestavil načrt programa. Janko Sernec je bil ob začetku 60. let prvi družboslovec na Slovenskem, ki se je načelno ukvarjal s preučevanjem naših kmečko-delavskih razmer.
JOSIP SERNEC, POLITIK, PRAVNIK IN GOSPODARSTVENIK
Pod vplivom brata dr. Janka Serneca se je Josip zgodaj udejstvoval v slovenskem narodnem in političnem življenju. Postal je ena vodilnih osebnosti političnega in gospodarskega življenja na Štajerskem v svojem času. Govoril je na volilnih shodih in dopisoval v Slovenski narod. V Celju se je hitro znašel med najbolj znanimi celjskimi Slovenci; ob menjavi generacij je l. 1875 prevzel vodenje Celjske narodne čitalnice kot jedra celjskega slovenstva. Sernec je sodeloval pri ustanovitvi Celjske posojilnice, ki se je kmalu razvila v mogočen denarni zavod, in Južnoštajerske hranilnice, to dvoje je veliko pripomoglo k utrjevanju slovenske narodne zavesti. Tik pred smrtjo je izdal svoje spomine, ki še danes veljajo za pomemben dokument za razumevanje takratnih političnih, narodnostnih in gospodarskih razmer na Štajerskem.
Viri in literatura
Metalurgova priloga – kultura: Vošnjakovi dnevi, Slovenska Bistrica, oktober 1984.
Sernec, Josip: Spomini. Ljubljana: Komisijska založba Tiskovne zadruge, 1927.
Stepišnik, Lovro: Ženitne ali svatbine navade in napitnice z godčevskim katekizmom slovenbistriške okolice na Štajerskem. Slovenska Bistrica: Kulturna skupnost občine, 1987.
Vošnjak, Jože: Slovenci, kaj čemo?. Slovenska Bistrica: založil dr. Jože Vošnjak, 1867.
Vošnjak, Josip: Spomini (2. del). Ljubljana: Slovenska matica, 1906.
