Pod tem naslovom je v ponedeljek potekala okrogla miza članov Slovenskega društva Transplant. Na okrogli mizi so sodelovali trije prejemniki organov in upokojena zdravnica Danica Avsec, direktorica zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-Transplant, sicer pa zaslužna za razvoj donorske in transplantacijske dejavnosti v Sloveniji.  Prejemniki so predstavili vsak svoj vidik najprej spopadanja z boleznijo in nato soočenja z edino rešitvijo – transplantacijo organa. Pri tem so tako prejemniki kot zdravnica izpostavili pomen podpore bližnjih, družine, do zaupanja ter sodelovanja z zdravniki in vsem medicinskim osebjem. Sicer pa je darovanje organov še vedno tema, ki pri nekaterih ljudeh vzbuja nelagodje in morda celo strah. Ko se razmišlja, ali postati darovalec ali ne, je namreč neizogibno pomisliti tudi na lastno minljivost. A darovanje organov lahko reši ne le eno, ampak celo več življenj. Pomembno je vedeti, da se kot darovalec lahko opredeli čisto vsak. 

Moja brazgotina, moje življenje je fotografska razstava Mirana Juršiča, ki v ospredje ne postavlja golega telesa, ampak brazgotino, ki je ostala po operaciji.

Razstava je v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica na ogled do konca oktobra.

(ns)

𝑶𝒃 𝑻𝒆𝒅𝒏𝒖 𝒐𝒕𝒓𝒐𝒌𝒂 𝒋𝒆 𝒌𝒏𝒋𝒊𝒛̌𝒏𝒊𝒄̌𝒂𝒓𝒌𝒂 𝑴𝒐𝒋𝒄𝒂 𝑷𝒍𝒂𝒛𝒏𝒊𝒌 𝑷𝒍𝒂𝒗𝒆𝒄 𝒐𝒃𝒊𝒔𝒌𝒂𝒍𝒂 𝑶𝑺̌ 𝑺̌𝒎𝒂𝒓𝒏𝒐 𝒏𝒂 𝑷𝒐𝒉𝒐𝒓𝒋𝒖, 𝒌𝒋𝒆𝒓 𝒋𝒆 𝒑𝒓𝒆𝒅𝒔𝒕𝒂𝒗𝒊𝒍𝒂 𝒅𝒆𝒍𝒐𝒗𝒂𝒏𝒋𝒆 𝑲𝒏𝒋𝒊𝒛̌𝒏𝒊𝒄𝒆 𝑱𝒐𝒔𝒊𝒑𝒂 𝑽𝒐𝒔̌𝒏𝒋𝒂𝒌𝒂 𝑺𝒍𝒐𝒗𝒆𝒏𝒔𝒌𝒂 𝑩𝒊𝒔𝒕𝒓𝒊𝒄𝒂, 𝒅𝒆𝒍𝒐 𝒌𝒏𝒋𝒊𝒛̌𝒏𝒊𝒄̌𝒂𝒓𝒋𝒂 𝒕𝒆𝒓 𝒔𝒍𝒊𝒌𝒂𝒏𝒊𝒄𝒐 𝑲𝒏𝒋𝒊𝒛̌𝒏𝒊𝒄̌𝒂𝒓𝒌𝒂.

 Pogovor je vodila 𝑱𝒂𝒏𝒋𝒂, učenka 9. razreda.  Srečanje je bilo prijetno, poučno in navdihujoče.

 

Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica se je tudi letos, že petič zapored, pridružila vseslovenskemu BRALNEMU PROJEKTU POLETAVCI – POLETNI BRALCI, katerega nosilka je Mestna knjižnica Ljubljana.

Projekt, namenjen otrokom med šestim in dvanajstim letom starosti, je med mladimi bralci in njihovimi starši znova naletel na izjemen odziv. Udeleženci so med počitnicami brali 30 dni, v katerih so vsak dan brali vsaj 30 minut. Prebrano so vpisovali v bralne sezname, starši pa so s podpisom potrdili njihovo vztrajnost. V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica in njenih krajevnih knjižnicah je projekt letos uspešno zaključilo neverjetnih 355 mladih bralcev.

Že tretje leto zapored se je knjižnica pridružila tudi projektu NajPoletavci, namenjenemu mladim med trinajstim in šestnajstim letom starosti. Za sodelovanje so morali prebrati vsaj tri knjige in o njih zapisati svoje misli. Prejeli smo 93 pravilno izpolnjenih seznamov, kar kaže, da so tudi najstniki bralno spodbudo vzeli resno in odgovorno.

Projekt poteka vsako leto od 10. junija do 10. septembra. Namen projekta je spodbujati branje in obiskovanje knjižnice tudi v času počitnic. Darja Kolar, koordinatorka projekta v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, je povedala: »Otroci lahko berejo karkoli (knjige, revije, časopise …). Pomembno je, da otrok vztraja pri branju tako dolgo, da ga zgodba posrka vase in mu postane zanimiva. Ob tem pa mu bogati znanje, bralne navade in govor ter širi besedni zaklad in njegovo širino obzorja. Ključnega pomena je, da otroci s pomočjo branja v projektu sami pridejo do spoznanja, da so v veščini branja napredovali in jim je le-to postalo rutina in dobra navada za vse dni v letu. To je za njih tudi največja nagrada.«

Zaključno srečanje je bilo zaradi izjemnih 448 sodelujočih mladih bralcev razdeljeno v tri kinopredstave. Prvi dve zaključni prireditvi je knjižnica obogatila s projekcijo animiranega filma Angelo v čarobnem gozdu, pri zadnji pa so si ogledali akcijsko pustolovščino Igrišča ne damo. Vsi sodelujoči poletni bralci so pred zaključno prireditvijo prejeli tudi priznanje in majico. Priznanje lahko unovčijo kot eno prebrano knjigo pri bralni znački.

Po filmu so si obiskovalci ogledali posnetek žrebanja nagrad. Glavni nagradi sta prejela Luka Šajn (Poletavec) in Nika Rubin (NajPoletavka). Bogat nagradni sklad so prispevali številni podporniki: Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, Plezalni center Slovenska Bistrica, Kavarna Cappuccino, Fundacija za ohranitev dvorca Štatenberg, Center Noordung, Picerija Puj sem, Slaščičarna Relaksi, Žar Burger, Marijan James Tomazin, Gostilna in picerija Fejst Tejst, Picerija Gams Zgornja Bistrica,  ZOO Land Slovenske Konjice, Hervis ter Mali ustvarjalci.

Projekt bomo za svoje mlade bralce ponovno pripravili v naslednjih poletnih počitnicah. Vsem sodelujočim iskrene čestitke in pozdrav do naslednjega bralnega izziva. Medtem pa vas vabimo, da ostanete zvesti knjigam skozi vse leto.

(Tanja Jakolič)

»Če se zjutraj ne najdeš v ogledalu, se ne boš našel niti na Caminu.«

V ponedeljek, 6. oktobra 2025, smo v prostorih Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica otvorili začetek nove sezone prireditev z literarnim večerom, na katerem je Tomaž Mihelič predstavil svojo knjigo 33 – to ni še ena knjiga o Caminu. Dogodek je vodila Anita Krizmanič, ki nas je s toplim in sproščenim pristopom popeljala skozi misli, doživetja in sporočila, ki jih Tomaž deli v svojem delu.

Tomaž je 33 dni hodil po poteh Camina, na katerih je srečal številne romarje z vsega sveta. Kot pravi sam, jih prvič vidiš, pa imaš občutek, kot da jih poznaš že vse življenje. Na poti ne srečaš le ljudi iz različnih držav, ampak tudi iz povsem različnih socialnih okolij. Razlogi za romanje so prav tako raznoliki – od bolezni, smrti bližnjih, ločitev in strtih src do neuspelih poslovnih poti.

Na poti se je njegova skupinica romarjev večala in manjšala, na koncu pa jih je ostala le dobra polovica. Za Tomaža je bil Camino »zelo poceni dopust«, saj vsak dan preživiš v drugem kraju – in ko te kakšen kraj prevzame, lahko tam ostaneš še en dan. Hodil je, kolikor je zmogel; navadno je zgodaj vstajal in se že v temi odpravil na pot, s čimer je premagal svoj otroški strah pred temo. Med potjo je doživel celo bližnje srečanje z medvedom.

Na Caminu se, kot pravi, naučiš sprejemanja – tam nikomur ni treba ugajati, saj si preprosto to, kar si. Veliko je tudi kuhal in skrbel za svoje sopotnike. Zgodbe, zapisane v knjigi, so resnične, imena oseb pa izmišljena – le eno je pravo.

Tomaž se hitro naveže na ljudi, zato še danes ohranja stik s svojo t. i. Camino družino. Sam zase pravi, da je bil med romanjem prava »pomična spovednica«, saj so se mu ljudje pogosto zaupali in z njim delili svoje življenjske zgodbe. Kot poudarja, ko nasloviš bolečino, zmanjšaš njeno ostrino.

Na pot ni šel z namenom napisati knjige – ta odločitev je prišla šele kasneje, ko je po prehojeni poti odpotoval na Zanzibar, da bi si ozdravil žulje. Tam je spoznal težko afriško življenje, o katerem bo, kot nam je zaupal, govorila njegova naslednja knjiga.

Vse izkupičke od prodaje svojih knjig namenja pomoči afriškim domorodcem, s katerimi sodeluje že leto in pol.

Dogodek je zaključil s sporočilom: »Pojdi malo po svetu in poglej, kako živijo drugje – šele takrat boš res hvaležen za to, kar imaš doma.«

Tadeja Skrbinek