Psihoterapevta Ljubo Poles in Zdenka Molnar sta nam s prepletanjem teorije in prakse predstavila nasilno in nenasilno komunikacijo.
Bistvo komunikacije je izmenjavanje sporočil in prav je, da je ta jasna in razumljiva. Potrebno se je zavedati pomena, smisla in cilja pogovora. Poznamo besedno in nebesedno komunikacijo, ki vključuje tako telesno kot tudi čustveno komunikacijo.
Ljudje radi vidimo, da so drugi do nas spoštljivi, zato je prav, da smo tudi sami spoštljivi do drugih. Komunikacija je tista, s katero si pridobimo zaupanje, zato je pomembno, da tisto, kar rečemo, tudi izpolnimo, da spoštujemo zaupne stvari in ne zavračamo krivde na druge, ampak prevzamemo odgovornost in priznamo napake.
Predavatelja sta nam v prvem primeru z igro vlog pokazala primer nasilne in nenasilne komunikacije med direktorjem in zaposlenim. Prikazala sta, kako lahko nasilna komunikacija sproži odpor in negativne efekte ter kako lahko sogovornik v tem primeru zamrzne. In kar je najpomembnejše, prikazala sta, kako se lahko enaka situacija odvije v popolnoma drugačno smer, če je komunikacija nenasilna. V tem primeru sta si sogovornika med seboj zaupala lastne občutke, predala informacije ter skupaj naredila načrt za prihodnost.
Drugi primer igre vlog je izhajal iz partnerstva. Prikazala sta, kako lahko nasilna komunikacija pri sogovorniku sproži napad nazaj z enakim načinom komuniciranja in kako lahko pogovor, ki se začne z nasilno komunikacijo, preusmerimo v nenasilno. To naredimo s povzemanjem, da pri sogovorniku preverimo, če smo ga pravilno razumeli, in poskušamo iz njega pridobiti čim več informacij o njegovih čustvih ter skupaj poiščemo rešitev, ki bo ustrezala obema.
Poslušalci smo tako spoznali, da lahko pri komunikaciji uporabljamo 'razdiralni jezik', ki grozi, obtožuje, kritizira, moralizira in vodi v nasilno komunikacijo. Za komunikacijo, ki je usmerjena h graditvi odnosa, pa moramo uporabljati 'jezik potreb in občutkov', ki izhaja iz 'jaz sporočil' (to čutim, si želim …) in nas povezuje.
Tadeja Skrbinek
