V Sloveniji imamo bogato kulturno dediščino, ki predstavlja kakovost življenjskega okolja in je temelj kulturne pestrosti Slovenije. Dediščina je vrednota v vseh pojavnih oblikah, kot so arheološke ostaline, javni spomeniki, kozolci, šege in običaji ter tudi pripravljanje tradicionalnih jedi. Vse to so pričevalci o kulturi na slovenskih tleh ter o življenju in običajih naših prednikov. In na nas je, da dediščino spoznavamo, varujemo in ohranjamo.

Zavedati se svoje dediščine, jo prepoznati in ohranjati v njeni izvorni obliki ter jo širiti med ljudi je temeljni namen Dnevov evropske kulturne dediščine. V okviru evropskega projekta se je uveljavil tudi nacionalni projekt Tedna kulturne dediščine.

Knjižnica, katere ena od nalog je tudi ohranjanje dediščine, letos sodeluje z razstavo. V okviru teme Dober tek! smo na ogled postavili glineno posodo naših babic in dedkov, ki se je nekoč uporabljala za pripravo hrane v kmečkih pečeh. Uporabljala se je za pripravo krompirja, raznovrstnega mesa in vsem znane orehove potice.

Za glino velja, da je naraven material, zdravju neoporečen. Omogoča pripravo jedi z zelo malo maščobe in je odporna na visoke temperature in praske, odlično ohranja toploto, jedi se tudi ne prijemajo na posodo. Razstavljena posoda je ročno narejena, ročno poslikana in pobarvana. Zahvaljujemo se Anici Golčar, ki nam je prijazno posodila razstavljene predmete.

LONČENI LONEC IN SKLEDE

Lončeni lonec se je uporabljal za kuhanje raznovrstnih jedi v kmečki peči. Uporabljal se je za pripravo jedi, ki se kuhajo dlje časa: krompirja, enolončnic, zelenjavnih in mesnih minešter, golaža in tudi juhe. Gospodinje so ga postavile ob žerjavico v kmečki peči in se odpravile na delo. Ob vrnitvi domov jih je pričakal lončeni lonec s kuhanim kosilom.

Lonce danes uporabljamo predvsem za dekoracijo, shranjevanje suhega zrnja. Pri ljudskih godcih pa je poznan in uporabljan kot glasbilo – lončeni bas.

Sklede so se uporabljale za serviranje hladnih in toplih jedi. Še danes pa se uporabljajo za kisanje mleka.

MAJOLIKE

Vinska trta ima pomembno vlogo pri oblikovanju kulturne dediščine naših krajev. Sobivanje človeka in narave pušča neizbrisne sledi v vinorodni pokrajini. Življenje in običaji so tod tesno povezani z vinom. Trta se omenja že v starih pisnih virih. Tudi dr. Josip Vošnjak je imel v Visolah med vinogradi svoj dom. Pisni viri pričajo o tem, da je rad posedal pred kletjo, pil staro vino in debatiral s prijatelji, ki so ga tukaj često obiskovali. Naše štiri občine Slovenska Bistrica, Makole, Poljčane in Oplotnica ležijo v objemu vinogradov in visokodebelnih sadovnjakov. Zaradi tega je glinena majolika (ali vrč) dobro poznana. Ljudje so jo uporabljali pri strežbi pijače, pa najsi je bilo to vino, jabolčnik ali samo voda. Pijača je v glineni posodi ostala dlje časa sveža in hladna, ohranila pa je tudi svoj okus.

POTIČNIKI

Na našem območju so pekli potice v okroglih in oglatih potičnikih. Oboji so bili glinasti. Okrogli modeli so bili spodaj ravni, s strani rebrasti – ali pa tudi ne – in proti vrhu nekoliko razširjeni. V sredini so večinoma imeli tulec z luknjo, da se je potica lažje spekla.

Potice so se spekle iz pretežno domačih surovin, katerih pot od njive do mize je bila kratka. Pekle so se ob posebnih priložnostih, kot so zaključek košnje, žetev, trgatev, koline, pa tudi ob krstu in poroki. Skrivnosti priprave in peke potic se še danes prenašajo iz roda v rod. Potica je razširjena po vseh slovenskih pokrajinah, vendar pa se te potice med seboj razlikujejo po imenih,  nadevih, po vrstah testa in tudi po obliki. Poznamo več kot 100 različnih vrst potic, pri pripravi nadevov pa velikokrat velja, da kolikor je gospodinj, toliko je tudi slastnih receptov za nadeve. Slovenska potica je lahko potresena s sladkorjem v prahu in kot taka predstavlja slovensko narodno sladico.

Evropska komisija je v Uradnem listu objavila Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/656 z dne 21. aprila 2021 o vpisu imena v register zajamčenih tradicionalnih posebnosti »Slovenska potica«, s katero je slovensko potico zaščitila kot zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP).

Tekst in foto: Natalija Stegne

25. Podobe bistriških domačij v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica

s tradicionalnima razstavama

Likovnega društva Paleta Slovenska Bistrica in Društva Majolika

Iz Likovnega društva Paleta Slovenska Bistrica se s slikami predstavljajo Stanka Reis, Štefka Jesenek – Šeša, Zvonimira Male in Franc Kolar. Slednji se predstavlja s prav posebno tehniko, imenovana enkavstika. Gre za staro slikarsko tehniko, kjer namesto čopiča uporablja iglo in likalnik. Pri tej tehniki se namreč uporablja topel vosek in smole, pomešane s pigmenti. Člani likovnega društva so medse povabili fotografe in čebelarje iz Makol, Ljubljane, Slovenske Bistrice, Prevalj in Maribora. Pričujoče fotografije nas popeljejo po poteh čebel in čebelarjev. Razstava je na ogled do 28. septembra 2021.

Iz Društva Majolika pa so v vitrinah na ogled tako uporabni kot tudi dekorativni izdelki. Predstavlja se pet njihovih članov. Alla Sledič se predstavlja s keramiko, v kateri so svojo sled v obliki odtisa pustile rastline. Ljubica Zgonec Zorko je na ogled postavila skulpturo iz keramike, s katero je sodelovala na regijski razstavi JSKD območne izpostave Lenart Ponovno prosto 2020. Stanka Janžič je rokodelka, ki ustvarja v glini. Mnogi njeni izdelki, za katere ji je v navdih tradicionalna slovenska keramika, nosijo certifikat vrhunske kakovosti Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Marjan Crnič svojo kreativnost izraža z oblikovanjem kamna. Na razstavi se predstavlja z obrazom, oblikovanim iz kamna. Alojz Prah pa se predstavlja z izdelki, ki so nastali z brušenjem stekla. Najbolj je ponosen na razstavljen šah, bil je preizkušnja po zahtevnosti in terjal je veliko časa od začetne ideje do figur, katere so iz stekla izrezljane oz. izbrušene.

Razstava je na ogled do 17. septembra 2021.

Tekst in foto: Natalija Stegne

Svetovi moje duše 

Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, od 5. 7. do 15. 8. 2021

Slikarka Sonja Zorko živi in ustvarja na Vrholah pri Slovenskih Konjicah. Na področju slikarstva je samouk, uči se skozi proces ustvarjanja. »Največ o meni vam bodo razkrile slike same. Vsaka slika je svet zase, v njih se zrcali odsev tistega, kar čutim. Ko slikam, se meja med zunanjim in notranjim svetom zabriše ter prej nevidna misel postane vidna. Slike nastajajo več dni, včasih tudi več tednov. To je proces, ki se mu prepustim brez vezanosti na končni rezultat. Preprosto pustim sliki, da se zgodi. Ustvarjam v svojem ateljeju, vedno ob skodelici dobre kave. Najpogosteje ustvarjam v mešani tehniki. Barve nanašam s slikarsko lopatico, čopiči, določene teksture oblikujem kar s prsti. Vsaka slika, ki nastane, je unikatna. Najpogostejši motivi, ki me spremljajo, so gradovi, dvorci in volkovi.«

»Lepota ne izhaja vedno iz slike same, temveč iz oči tistega, ki jo zna ceniti. Hvala, ker ste pripomogli k temu in si ogledali mojo prvo samostojno razstavo.«

Za več informacij o slikah in nakupu le-teh je slikarka dosegljiva na Facebook in Instagram profilu Sonja Zorko Art, po mailu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali na telefonski številki 040 708 528.

Cvetje in obrazi

Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, od 5. 7. 2021 do 16. 8. 2021

Zbirateljica, mag. Ana Podhostnik, je upokojena predavateljica zdravstvene nege na Fakulteti za zdravstveno nego Novo mesto ter dolgoletna delavka na raznih področjih v zdravstvu, kot višja medicinska sestra – babica. Z velikim čutom za kulturo in umetnost se je posvetila izginjajoči kulturni dobrini, gobelinom.

Mag. Ana Podhostnik je svojemu zbirateljskemu konjičku posvetila kar precej časa, saj se je z veliko ljubeznijo in zanimanjem posvetila zbiranju ter spoznavanju zgodovine nastanka gobelinov, njihove kulturne in umetniške vrednosti. Mag. Ana Podhostnik je pričela zbirati gobeline pred 15 leti v želji, da bi zaščitila del kulturne dediščine, ki so jo nekoč ustvarjale delovne in spretne roke naših žena, babic in dedkov. O svoji zbirki, ki sedaj šteje že več kot 400 gobelinov, pravi: »Zbiram in kupujem gobeline v želji, da bi jih rešila pred propadanjem in izginotjem v kupih odvrženih stvari. V začetku so me pritegnili lepi in zanimivi motivi ter načini izdelave, šele kasneje sem se pričela seznanjati z zgodovino nastanka gobelinov, njihovo različnostjo v motiviki, materialih in izdelavi. Vedno znova ugotavljam, da je njihova prvotna vrednost bila mnogo večja od današnje. Dandanes ljudje namreč ne znajo več ceniti vrednosti vloženega dela in umetnosti izdelave. Marsikateri gobelin bi lahko bil lep okras v naših domovih ne glede na to, da v njih stoji moderno ali manj sodobno pohištvo.« Zbirka gobelinov je verjetno ena najbolj zanimivih, raznovrstnih in obsežnih tovrstnih zbirk v Sloveniji.

Tokrat je na ogled le delček obsežne privatne zbirke različnih gobelinov manjše in srednje velikosti, ki se med seboj razlikujejo po tematiki, starosti, kvaliteti in načinu izdelave.