8. januar – obletnica poslednjega boja Pohorskega bataljona
Petega septembra 1942 je bil z ukazom štaba ustanovljen Pohorski bataljon. Njegov komandant je bil Rudolf Mede - Groga. Na Pohorju je bil ustanovljen tudi ženski vod, katerega komandirka je bila Pavla Mede - Katarina.
Pohorski bataljon je s svojimi akcijami pri Nemcih povzročal nemir. Oktobra 1942 je požgal več planinskih koč na zahodnem Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke. V Oplotnici je bataljon blokiral orožniško in vermansko postojanko, zažgal občinsko poslopje in priredil miting. V Cezlaku je ob požigu in razstrelitvi poslopja kamnoloma zaplenil večjo količino razstreliva. Bataljon, ki je bil vseskozi v gibanju, je izvedel še številne akcije. V začetku decembra pa se je umaknil proti Črnemu vrhu.
Nemci so želeli bataljon za vsako ceno uničiti. Zasledovali so ga po njegovih akcijah in pripravili več vojaških pohodov proti bataljonu. Sicer pa so Nemci skušali s propagando odvrniti ljudi od sodelovanja s partizani. Partizanskim sodelavcem so grozili s smrtjo. Zaprli so veliko ljudi s Pohorja, za katere so domnevali, da sodelujejo s partizani, med drugim tudi oskrbnika koče na Treh kraljih, Antona Štuhca, ki so ga poslali v taborišče Mauthausen.
Borci Pohorskega bataljona so na Osankarico prišli 21. decembra 1942. Uredili so si zimsko taborišče. Zgradili so 26 zemljank. Blizu taborišča so imeli vsak dan vojaške vaje. Prirejali so bataljonske mitinge, kjer so prebirali partizansko literaturo ter poslušali partizanske in narodne pesmi. Organizirane patrulje so hodile v dolino, da so priskrbele dovolj hrane za zimske mesece. Vohuni so 3. januarja 1943 sporočili gestapu v Maribor položaj bataljonskega taborišča. Nemci so 6. januarja izdali ukaz za napad ter se 7. januarja zvečer postavili na izhodiščna položaja v Oplotnici in v Rušah.
Bataljonsko taborišče na Osankarici je 8. januarja 1943 obkolilo okoli 2000 mož. Bataljon ni imel podatka o sovražnikovi moči, zato je boj sprejel. Okrog dvanajstih so padli prvi streli, po obstreljevanju so se partizani skušali prebiti, vendar je bilo prepozno. Padli so vsi borci. Ranjen borec pa je bil ujet in kasneje ustreljen. V poslednjem boju je padlo 69 borcev, najmlajši med njimi je bil 13-letni Šarhov sin Vanček.
Nemci so o uničenju bataljona poročali celo v Berlin, kjer je sporočilo doseglo tudi vodjo nemškega rajha Adolfa Hitlerja. Padec Pohorskega bataljona je bil velik udarec za narodnoosvobodilni boj na Pohorju. V njem je bilo tudi največ vojaških in političnih kadrov, ki bi vodili nove partizanske enote.
Poslednje taborišče in bojišče Pohorskega bataljona je kulturni spomenik posebnega zgodovinskega pomena. Na poslednjem bojišču je bilo postavljeno skromno spominsko obeležje že leta 1949, desetletje kasneje pa je bil svečano odkrit sedanji spomenik. Spomenik sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča.
Razstava ob obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, postavljena v 1. nadstropju knjižnice, je na ogled do konca januarja.
Natalija Stegne