Skok na vsebino

Razstave

foto 1V knjižnici gostimo številne razstave raznih ustvarjalcev iz domačega okolja in od drugod po Sloveniji. Knjižnica kot razstavni prostor je zanimiva za ljubiteljske ustvarjalce z različnih področjih ustvarjanja.

Tisti, ki bi se s svojo umetniško ustvarjalnostjo želeli predstaviti v knjižnici, lahko dobijo potrebne informacije na telefonski številki: 02 80 55 110 (Natalija Stegne) ali po e-pošti: natalija.stegne@kjv.si

V Pionirski knjižnici se čez vse leto pripravljajo priložnostne razstave, na katerih se predstavijo vrtci, šole, zavodi z lokalnega področja ter tematske razstave, kjer se izpostavijo knjižne novitete, pisatelji, ilustratorji in pomembnejši dogodki.

8. januar – obletnica poslednjega boja Pohorskega bataljona

Petega septembra 1942 je bil z ukazom štaba ustanovljen Pohorski bataljon. Njegov komandant je bil Rudolf Mede - Groga. Na Pohorju je bil ustanovljen tudi ženski vod, katerega komandirka je bila Pavla Mede - Katarina.

Pohorski bataljon je s svojimi akcijami pri Nemcih povzročal nemir. Oktobra 1942 je požgal več planinskih koč na zahodnem Pohorju, da jih Nemci ne bi spremenili v svoje postojanke. V Oplotnici je bataljon blokiral orožniško in vermansko postojanko, zažgal občinsko poslopje in priredil miting. V Cezlaku je ob požigu in razstrelitvi poslopja kamnoloma zaplenil večjo količino razstreliva. Bataljon, ki je bil vseskozi v gibanju, je izvedel še številne akcije. V začetku decembra pa se je umaknil proti Črnemu vrhu.

Nemci so želeli bataljon za vsako ceno uničiti. Zasledovali so ga po njegovih akcijah in pripravili več vojaških pohodov proti bataljonu. Sicer pa so Nemci skušali s propagando odvrniti ljudi od sodelovanja s partizani. Partizanskim sodelavcem so grozili s smrtjo. Zaprli so veliko ljudi s Pohorja, za katere so domnevali, da sodelujejo s partizani, med drugim tudi oskrbnika koče na Treh kraljih, Antona Štuhca, ki so ga poslali v taborišče Mauthausen.

Borci Pohorskega bataljona so na Osankarico prišli 21. decembra 1942. Uredili so si zimsko taborišče. Zgradili so 26 zemljank. Blizu taborišča so imeli vsak dan vojaške vaje. Prirejali so bataljonske mitinge, kjer so prebirali partizansko literaturo ter poslušali partizanske in narodne pesmi. Organizirane patrulje so hodile v dolino, da so priskrbele dovolj hrane za zimske mesece. Vohuni so 3. januarja 1943 sporočili gestapu v Maribor položaj bataljonskega taborišča. Nemci so 6. januarja izdali ukaz za napad ter se 7. januarja zvečer postavili na izhodiščna položaja v Oplotnici in v Rušah.

Bataljonsko taborišče na Osankarici je 8. januarja 1943 obkolilo okoli 2000 mož. Bataljon ni imel podatka o sovražnikovi moči, zato je boj sprejel. Okrog dvanajstih so padli prvi streli, po obstreljevanju so se partizani skušali prebiti, vendar je bilo prepozno. Padli so vsi borci. Ranjen borec pa je bil ujet in kasneje ustreljen. V poslednjem boju je padlo 69 borcev, najmlajši med njimi je bil 13-letni Šarhov sin Vanček.

Nemci so o uničenju bataljona poročali celo v Berlin, kjer je sporočilo doseglo tudi vodjo nemškega rajha Adolfa Hitlerja. Padec Pohorskega bataljona je bil velik udarec za narodnoosvobodilni boj na Pohorju. V njem je bilo tudi največ vojaških in političnih kadrov, ki bi vodili nove partizanske enote.

Poslednje taborišče in bojišče Pohorskega bataljona je kulturni spomenik posebnega zgodovinskega pomena. Na poslednjem bojišču je bilo postavljeno skromno spominsko obeležje že leta 1949, desetletje kasneje pa je bil svečano odkrit sedanji spomenik. Spomenik sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča.

Razstava ob obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, postavljena v 1. nadstropju knjižnice, je na ogled do konca januarja.

Natalija Stegne

IMG 5866IMG 5867IMG 5868IMG 5869

Likovna razstava kot uvod v 100-letnico delovanja KUD-a Štefana Romiha Črešnjevec

Na tokratni 8. samostojni razstavi so na ogled dela, ki so jih člani likovne sekcije KUD-a Štefana Romiha Črešnjevec ustvarili v iztekajočem se letu. Na razstavi se predstavljajo s tremi sklopi del, to so tihožitje, zimska pokrajina in pogled na morje. Dela so na ogled postavili Ivan Skledar, Mihaela Repnik, Diana Plajh, Brigita Krajnčič, Edita Mulej, Franc Krajnčič, Sonja Hribernik, Urška Kogej, Milica Vernik, Marija Krošl in Francka Otorepec.

Likovna sekcija je zaživela leta 2014, ko so se zbrali ljubitelji slikarskega platna in čopiča. Njihov vodja je vseskozi Ivan Skledar, slikar samouk, ki svoje znanje vseskozi izpopolnjuje na različnih delavnicah in seminarjih ter vse to prenaša na člane sekcije.

O kulturni dejavnosti na Črešnjevcu

Prvi podatki o kulturni dejavnosti na Črešnjevcu segajo v začetek 20. stoletja. Leta 1912 sta bila ustanovljena tamburaški zbor in bralno društvo. Sicer pa se za začetek kulturno-prosvetnega delovanja na Črešnjevcu šteje leto 1920, ko je bilo ustanovljeno Bralno-

-prosvetno društvo Črešnjevec. Danes v okviru KUD-a Štefana Romiha Črešnjevec deluje pet sekcij: mešani in otroški pevski zbor, folklorna in dramska skupina ter likovna sekcija. Društvo je vseskozi plodno delovalo in se je leta 1991 poimenovalo po Štefanu Romihu, priznanem kulturnem delavcu in domačinu s Črešnjevca. Sicer pa v občini Slovenska Bistrica že od leta 1988 podeljujejo najvišja občinska priznanja za delo v ljubiteljski kulturi, imenovana Romihova priznanja.

Razstava je v prostorih slovenjebistriške knjižnice na ogled do 12. januarja 2022.

Tekst in foto: Natalija Stegne
Črešnjevec 2Črešnjevec 3Črešnjevec 4Črešnjevec 7

ČrešnjevecČrešnjevec 1Črešnjevec 5Črešnjevec 8 

Obrazi Makolčanov: Slikarska razstava Štefke Jesenek - Šeše

Slikarska razstava obsega 14 portretov Makolčanov, znanih in manj znanih ljudi, poimenovanih s hišnimi in domačimi imeni, poznanimi med domačini.

Štefka Jesenek - Šeša motive na platno prenaša že skoraj dvajset let. Je članica Likovnega društva Paleta Slovenska Bistrica. V svojem ustvarjanju ostaja zvesta mentorju akademskemu slikarju mag. Toplici Ignjatoviću. Najljubši so ji motivi cvetja, rek, potokov in vse narave, ki jo obdaja, ter motivi iz življenja kmečkih ljudi. Na potovanjih jo privlačijo domačini v tradicionalnih oblačilih, ki jih uporabi za motive na platnu.

Sodeluje na likovnih kolonijah doma in v tujini. Na povabilo turške slikarke in častne konzulke Mizyal Karabiber Nacaroglu je še skupaj s štirimi umetniki predstavljala Slovenijo s svojimi umetniškimi deli na 4. Iraškem sejmu v Turčiji. Sodelovala je tudi na mednarodni likovni akademiji v Londonu v Harrows Art Centru v organizaciji svetovno znanega kiparja in slikarja Michaela Richmana.

Predstavlja se in sodeluje na številnih skupinskih in samostojnih razstavah širom po Sloveniji. Redno sodeluje na mednarodnem kiparsko-slikarskem simpoziju FORMA VIVA v Makolah in na zlati paleti likovnih društev Slovenije ter na raznih dobrodelnih prireditvah.

Že pet let pa ureja galerijo ATTEMS na dvorcu Štatenberg.

Razstava je v slovenjebistriški knjižnici na ogled do 8. decembra 2021.

Tekst in foto: Natalija Stegne

Makolčani 1Makolčani 2Makolčani 3Makolčani 4Makolčani 51

Ko les oživi: Intarzije Francija Rateja - Frenka

Tokratni razstavljavec, umetnik, ki lesu vdahne dušo, je Konjičan Franci Ratej - Frenk. V slovenjebistriški knjižnici je na ogled postavil ciklus dvanajstih podob v lesu oz. furnirju Domače obrti na Slovenskem. Podobe so nastajale osem let in so svojevrsten zapis naše dediščine. Sicer pa svojo prvo intarzijo pohorske domačije, ki jo je ustvaril v osnovnošolskih letih, hrani še danes. Z intarzijami je ustvaril portrete znanih Konjičanov, krajino, konjiške ulice, planinske motive in seveda cvetje.

Poleg zares ostrega noža intarzije zahtevajo veliko natančnosti, volje in vztrajnosti. In pravi material. Različne vrste lesa že same ponujajo pestro barvno paleto. Najboljši je les, ki ga industrija zavrže, to so grčasti, plesnivi, razpokani materiali, ki so za industrijo neuporabni, a so za intarzijo nekaj najlepšega. Tako furnirja ne barva, ampak dela z barvami, ki jih je ustvarila narava.

Za izdelavo intarzije pa potrebuje čas. Samo majhen podpis F. Ratej, ki ga doda vsakemu izdelku, mu vzame dve uri in pol. Največ časa pa je izdeloval intarzijo da Vincijeve Zadnje večerje. Dva metra dolgo in meter široko intarzijo je delal skoraj pol leta.

Ustvarjanje intarzij Francija Rateja - Frenka sprošča in popelje v drug svet. Ko se zazre v les, zanj zunanji svet obmolkne. V enem svetu živi, v drugem ustvarja. Svoji zbirki je začel dodajati manjše intarzije s slovenskimi narodnimi motivi. V lesu bo tokrat sestavil podobe, ki so nekoč krasile domače lesene izdelke.

Razstava je v slovenjebistriški knjižnici na ogled do 8. decembra 2021.

Tekst in foto: Natalija Stegne

Intarzije 1Intarzije 2Intarzije 4Intarzije 3

Občina Slovenska Bistrica
Občina Slovenska Bistrica
Občina Poljčane
Občina Poljčane
Občina Oplotnica
Občina Oplotnica
Občina makole
Občina Makole
Image

KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA

Trg svobode 16
2310 Slovenska Bistrica

Tel: 02 80 55 100
E-pošta: tajnistvo@kjv.si

Delovni čas

Ponedeljek: 8.00–18.00
Torek:  8.00–16.00
Sreda: 11.00–18.00
Četrtek: 8.00–16.00
Petek: 8.00–18.00
Sobota: 8.00–12.00