Utrinki

KO PREBIRAŠ, SE POBIRAŠ

Z velikim pričakovanjem smo v osrednji knjižnici gostili Aljošo Bagolo, enega najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalcev, o izgorelosti, ki naenkrat ni zmogel več. Pogovor je vodila Mojca Plaznik Plavec.

Po izkušnji z izgorelostjo se je podal na pot soočanja s samim seboj in ob tem napisal dve knjigi. Prva knjiga nosi naslov Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke in je doživela izjemen odziv, pa tudi druga –Srečo, prosim – niza visoko število prodajane knjige.

Sam pravi, da popolnega razumevanja izgorelosti ni, vendar samo pretirano delo ne vodi v stanje izgorelosti. Prepričan je, da je izčrpanost samo kaplja čez rob. Čeprav tudi zdaj ogromno dela in je telesno seveda utrujen, ga delo predavatelja, svetovalca in pisatelja osrečuje in na neki način polni ter hkrati osrečuje. Skozi proces spoznavanja samega sebe, svojih občutkov in razumevanja odnosov v družini njegovega otroštva je nastala prva knjiga. Seveda pa z napisano knjigo ni bilo konec zdravljenja in ozdravitev. Pot se je nadaljevala. Duševno zdravje Aljoša Bagola primerja s težko telesno poškodbo, ko telo nikoli več ni tako, kot je bilo.

Njegova druga knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Z njo se je učil doživljati zadovoljstvo, iskati srečo v majhnih trenutkih in nadzorovati svoje misli. Sprašuje se, kaj je pravzaprav tisto, kar nas v tem sodobnem času resnično osrečuje. Zdi se mu pomembno, da nas okolica in vsa prodana navidezna sreča ne posrkata vase. Da si dovolimo biti kreativni, edinstveni, da si dovolimo tudi kdaj biti ne srečni. Da sproti razčiščujemo svoje misli in občutke. Prepričan je, da naša sreča ni pogojena z uspešnim posnemanjem uspehov in želja drugih ali lažne sreče, ki jo vidimo vsak dan okoli sebe. Sam pravi, da ko se sprijaznimo, smo prijazni do sebe in paziti moramo, da hkrati ne postanemo žrtev, kar je najlažje ter pogosto.

Zdi se mu pomembno, da svojo edinstvenost negujemo, jo uresničujemo, se pri tem spoštujemo in to dovolimo tudi drugim.
(Tanja Jakolič)

ZLATA LETA SMUČANJA

Ob dnevu knjižnice smo v goste na osrednji dogodek povabili Marka Radmiloviča in Toneta Vogrinca, ki sta skupaj predstavila knjižno uspešnico Vsi me kličejo Tona.

Pred samim dogodkom so člani bralnega kluba ob sproščenem druženju poklepetali o odlični kriminalki Kolesar avtorja Marka Radmiloviča in seveda o aktualni avtobiografiji Toneta Vogrinca, ki jo ravno tako z mojstrsko besedo razkrivata omenjena avtorja.

Tone Vogrinec je vsem poznan športni delavec, ki je v času svoje kariere obredel skoraj ves svet in prijateljeval s številnimi osebnostmi iz sveta športa ter ustvarjal velike športne zgodbe. Vogrinec je namreč veliki športni junak osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je takrat še jugoslovansko smučanje od sodelovanja na tekmovanjih popeljal do zmag in omogočil razvoj mnogim vrhunskim tekmovalcem in tekmovalkam. Predvsem z nekaterimi potezami in treningi, ki so jih druge reprezentance kasneje tudi same povzele.

Knjiga se bohoti na malo manj kot petsto straneh. Skoraj enkrat toliko gradiva je ostalo zapisanega in neobjavljenega. Popelje nas po njegovi poti in življenjskih preizkušnjah. Je polna anekdot, prigod in pestrih zgodb, in nekatere od njih sta nam avtorja tudi nagajivo razkrila. Knjiga nagovarja tiste, ki na osemdeseta leta prejšnjega stoletja gledajo z nostalgijo, pa tudi vse druge, ki želijo v to obdobje na smučarski cirkus pogledati z njegovimi očmi. Tona pravi, da je v življenju imel veliko sreče, da je bil na pravem mestu ob pravem času, da je imel vizijo in vztrajnost.

Ob koncu zanimivega druženja je Tona z veseljem odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili obiskovalci, in hkrati pohvalil našo knjižnico ter vse navzoče.

Knjiga Vsi me kličejo Tona je na voljo v fizični obliki v knjižnici. Če pa nanjo ne bi radi čakali, si jo lahko takoj izposodite v elektronski obliki preko portala Biblios. Zagotovo jo priporočamo.

(Tanja Jakolič)

Čaroben večer v knjižnici

Veliko dni je minilo, odkar smo pri nas nazadnje poslušali pripovedovalke in pripovedovalce pravljic in nestrpno smo pričakovali tisti dan, ko se nam bodo zopet pridružili na pravljičnem večeru za odrasle.

In smo ga dočakali. Lep pomladanski večer, ko se sonce počasi umika luni, ko dnevna svetloba izginja in na nebu zatrepetajo prve zvezde, ko se kruta resničnost umakne in izza omar pokukajo pravljična bitja, ki z nami zaplešejo čarobni ples in nas popeljejo v čudovite svetove domišljije. Tam je vse mogoče. Tam so vile in palčki, ki te povlečejo za lase in nos, tam so čarovnice in čarovniki, ki te začarajo in zopet odčarajo, tam se junaki borijo z zmaji in jih tudi premagajo, tam revni včasih obogatijo, tam dobro vedno premaga zlo.

Na čudovit pomladanski večer so nas v knjižnici na čarobni pravljični ples popeljali Suzana Slavič in Lea Hedl iz Mariborske knjižnice, Liljana Klemenčič iz Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, Aleksandra Papež iz Knjižnice Lenart in Marko Bezenšek iz Splošne knjižnice Slovenske Konjice. Poslušali smo pravljice iz različnih koncev sveta, ljudske in umetne, nagajive in razmišljujoče, polne ljubezni pa tudi žalosti. Vsega po malem je bilo v tisti uri, ki je kar prehitro minila. Ker pa seveda ni plesa brez glasbe, smo v goste povabili še pevko Ines Mohorko Germ, ki je s slovenskimi popevkami lepo zaokrožila večer.

MPP

GLAS JE MOJE VESOLJE

Pripovedno glasbeni večer z Ljobo Jenče

V sodelovanju z Društvom zeliščarjev Hermelika Slovenska Bistrica smo tokrat v knjižnici gostili Ljobo Jenče, navdihujočo umetnico, ki zbira, ohranja, pričuje in uči o ljudskem izročilu. Poje in pripoveduje ljudske pesmi in pravljice otrokom in odraslim doma in po svetu. Gostovala je že v 45 državah sveta in povsod je bila z navdušenjem sprejeta. Kot gimnazijka je prepevala angleške balade, ko pa je spoznala, da imamo tudi Slovenci svoje ljudske balade, je vso svojo energijo usmerila v raziskovanje, zbiranje in ohranjanje tega neprecenljivega bogastva, ki pogosto živi le še v ustnem izročilu.

Umetnica si želi, da bi bolj spoštovali ljudsko izročilo in ohranjali ljudske pesmi, ki so nektar našega izročila. Zato se trudi otrokom čimbolj približati svet ljudskih pesmi ter pravljic in v ta namen pripravlja razne projekte z učnim gradivom. Sodeluje tudi v številih projektih doma in v tujini.

Gostja je poslušalce očarala svojim božanskim glasom, s katerim so izbrane pesmi dobile prav poseben čar. Skozi pripoved o izvoru ljudskega izročila je nanizala veliko dejstev, ki so presenetila. Med drugim tudi, da imamo v Sloveniji več kot 15 000 registriranih ljudskih pesmi v 50 narečjih, da se je ljudsko izročilo začelo z mitom o stvarjenju sveta, pa tudi o tem, kako pomembna je mitologija v ljudskem izročilu.

Svoje petje in pripovedovanje je nadgradila s spremljavo zvočne posode in estonsko harfo, kar je v prostor vneslo prav posebno energijo. Poslušalci so vidno uživali ob poslušanju o ribi Faroniki, o Rošlinki, bogu Belinu in baladi, ki jo vsi poznamo, Lepi Vidi, ki smo jo slišali v dolenjskem in rezijanskem narečju.

Gostja je pozvala, naj ohranjamo ljudske pesmi s petjem v narečju, saj le tako lahko živijo dalje v svoji obliki za naše zanamce. Bogat pripovedno glasbeni večer je še prehitro minil, na obiskovalcih pa zagotovo pustil prav poseben pečat.

(Janja Pepelnak)