LITERATURA SPODBUJA EMPATIJO. RAZUMEVANJE.

Cvetka Sokolov je mladinska in otroška pisateljica in pesnica. Redno objavlja v literarnih revijah za otroke Ciciban in Cicido.

V okviru praznovanja naše in vaše Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica smo vas povabili na spletni literarni večer. 25. maja praznujemo dan knjižnice in na predvečer praznovanja smo gostili izjemno prijetno sogovornico in avtorico otroške in mladinske literature Cvetko Sokolov. Z njo se je pogovarjala Mojca Plaznik Plavec.

Njena dela so v prvi vrsti namenjena otrokom in mladostnikom, vendar so vsekakor vredna, da po njih sežejo tudi odrasli bralci. Vsebine njenih del se dotikajo različnih problematik otrok in mladine na poti odraščanja in so zaradi lažjega razumevanja priporočena tudi vsem staršem in nujno tistim, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem mladih. Avtorica meni, da kvalitetna, dobra literatura nima starostnih mej navzgor, saj lahko vsebuje močno sporočilno vrednost in estetski užitek. Na drugi strani pa ne bomo dali otrokom in mladostnikom vsebin, ki jih ne razumejo, torej ima literatura starostne omejitve samo navzdol.

V pogovoru nam je pisateljica povedala, da je preskok iz čiste otroške literature v odraslo mnogo prehiter in sama zaznava velik primanjkljaj razpoložljivih dobrih del. Vsekakor pa je mnenja, da je ta žanr podcenjen in ga ni lahko pisati. Potrebna je velika mera empatije, sposobnosti vživljanja, pa tudi obrtnih zmožnosti avtorja.

Na resnem začetku njenega literarnega ustvarjanja sta bila glavni navdih njena sinova. V njenih delih je veliko osebnih preslikanih zgodb. Pogosto je sinovoma na njuno željo pripovedovala zgodbe, ki so s ponavljajočim pripovedovanjem postajale vedno boljše. Zapisane zgodbe so kasneje izšle v Cicibanu. Razlog, da so zgodbe postajale vedno obširnejše, pa je, da sta sinova odraščala in je avtorica posledično imela več časa.

Mladinski romani Cvetke Sokolov so uvrščeni na policah bralnega priporočila Vošnjakove bralne značke za odrasle, ki smo jo letos poimenovali Ah, ta mladost! Vabljeni, da pri obisku knjižnice posežete tudi po njenih delih. 

Zoran Furman nas je v ponedeljek, 19. aprila, virtualno popeljal čez bogato kulturo Južne Koreje in Tajvana.

Njegovo potovanje se je pričelo v Korejski prestolnici Seoul, kjer je naletel na bogato kulturo in zahodnjaški vpliv. Svojo pot je nadaljeval proti vzhodni obali, kjer je obiskal Nacionalni park. Posebej so mu v spominu ostali zanimiva narava in intenzivne jesenske barve rastlin. Kot sam pravi, je navdušenec nad olimpijskimi igrami in iz tega razloga je obiskal Pyeongchang, kjer so potekale zimske olimpijske igra leta 2018 in se v Seoulu sprehodil po olimpijskem parku, ki je posvečen poletnim olimpijskim igram, ki jih je Seoul gostil leta 1988.

Predstavil nam je njihovo tradicionalno življenje in posebej izpostavil pisano ponudbo njihovih tržnic.

Taipe, prestolnica Tajvana, ga je presenetila s povsem drugačno kulturo in energijo, ki jo je čutil v Južni Koreji. Državi, ki sta vplivali oziroma še vplivata na to otoško državo, sta Kitajska in Japonska. Sam pravi, da je tukaj začutil Azijo. Tako v načinu življenja kot v uličnem utripu. Na otoku je obiskal še mnoge naravne znamenitosti, ki so se mu vtisnile v spomin.

Ob zanimivem predavanju in čudovitih fotografijah smo virtualno potovali tudi mi. 

Dr. Zdenka Zalokar Divjak je doktorica psihologije, magistrica socialne psihiatrije in psihoterapevtka s področja logoterapije. Njeno osrednje poklicno zanimanje je družina ter vzgoja otrok in mladostnikov. Objavila je preko 300 znanstvenih in strokovnih člankov, 6 samostojnih knjig in več priročnikov, preko 30 let pa vodi doživljajske tabore za mladino in otroke.

Predavateljica nam je na spletnem dogodku predstavila pasti, ki jih zaznamuje sodobni čas, še posebej zdajšnji, koronski čas. Odraščanje nikakor ni lahko, saj so družbene spremembe, pričakovanja ali tekmovalnost ves čas pred nami. Zato staršem, vzgojiteljem in učiteljem vzgoja predstavlja velik izziv. Uspeh je, če življenje in okolico doživljamo stvarno in se naše ideje, vrednote ter spoznanja ujemajo z realnimi pričakovanji.

Že zelo majhni otroci tožijo, da jim je dolgčas. Sama pravi, da s tem ni nič narobe, ker samo tako lahko otrok tudi razmišlja in je s tem akter svojega prostega časa in igre. Narobe je, da so starši kreatorji otroške igre, da jo usmerjajo, predlagajo potek in zaključek igre, saj kaj kmalu takšna igra postane za otroka nezanimiva. Pogosto se tudi dogaja, da kasneje starši hodijo še enkrat v šolo, da so otroci preveč odvisni od pomoči staršev in se sami sploh ne poskušajo potruditi. Starši pa kaj hitro priskočijo na pomoč.

Poudarila je, da človek potrebuje napetost, odnos med človekom in nalogo oziroma ciljem, saj se lahko iz dolgčasa razvije apatija, v smislu zakaj bi se sploh trudil, saj je vse brez veze. Prav je tudi, da otrok pomaga pri vsakdanjih opravilih tudi doma, saj tako oblikuje svojo osebnost.

Zaključila je z mislijo, da mladi potrebujejo našo navzočnost, potrebujejo nas predvsem zato, da nas vidijo kot vzor, kot vodilo, kaj je prav in kaj narobe, da smo odrasli stabilni in smo ob tem tudi z našimi otroki. Samo tako bodo dobili pravo sporočilo, da so težave del našega življenja.

Literarni kotiček je bil tokrat posvečen 23. aprilu, svetovnemu dnevu knjige, noči knjige in hkrati 2.aprilu, mednarodnemu dnevu mladinske književnosti. Ob tej priložnosti smo k pogovoru povabili našo sodelavko, pisateljico, Sašo Šega Crnič, s katero se je pogovarjala Mojca Plaznik Plavec.

Lektorica, pisateljica, slovenistka, knjižničarka – vse to je Saša. Pisateljsko pot je pričela pred desetimi leti, njeno prvo delo je v njej zorelo skoraj 15 let, preden se je znašlo v knjigi. Napisala je pet slikanic in dva romana za odrasle.

Njeno prvo delo je bila slikanica Božičkov zaljubljeni palček, nato Buča zmagovalka, Drevesni duhec, Lovro s košem gre in zadnja slikanica je Mala miška v knjižnici.

Za odrasle je Saša napisala dve deli. Prva je Taka hecna kap, avtobiografska zgodba, v kateri opisuje lastno izkušnjo kapi v bližnjem sorodstvu. Njena zadnja knjiga je roman Spet na otoku, v katerem se kaže izrazita povezanost z naravo, saj je avtorica velik del prečudovitega otoka prehodila, svoja občutenja pa vnesla v knjigo, s čimer nam otok približa z vsemi njegovimi lepotami in skritimi kotički.