April je mesec spremenljivega vremena. Dež, veter, sonce se lahko iz minute v minuto menjajo. Dežnik ali dežni plašč moramo imeti pri roki, hkrati pa moramo pod toplejšim puloverjem imeti oblečeno majico s kratkimi rokavi. O vremenu in vremenskih neprilikah v aprilu ali malem travnu govori nešteto slovenskih pregovorov in rekov, in tudi o teh so se v ponedeljek, 14. aprila 2025, pogovarjali udeleženci tretjega povezovalnega medgeneracijskega bralno spodbujevalnega srečanja Gremo po pravljico v Knjižnici Makole.

Ob tretji uri popoldan se je v Knjižnici Makole zbralo več kot petdeset ljubiteljev pravljic, ljudskega izročila, vrtnarjenja, medgeneracijskega druženja. V knjižnici, ki je pokala po šivih, se je slišal otroški smeh, veselo pomenkovanje, čutiti pa je bilo tudi nestrpno pričakovanje vsega, kar so udeležencem pripravili zaposleni v knjižnici s pomočjo učiteljic Osnovne šole Anice Černejeve Makole, članic Društva gospodinj Makole, članov Društva vinogradnikov Makole, Zavoda Ma-kole in Inštituta SeMe.

Po kratkem pozdravu so se udeleženci sprehodili do cerkvice svetega Lenarta, ki stoji na vzpetini nad Makolami. Ob cerkvici je zasajena potomka najstarejše vinske trte na svetu. O tej in o njeni zgodovini ter vzgoji, negovanju in rasti sta prisotnim spregovorila predsednik Društva vinogradnikov Makole Hinko Pušaver in njihov član Slavko Brumec. Prisotni so nato prisluhnili legendi o cerkvici svete Ane, eni od treh cerkva v občini Makole, ki jo je pripovedovala knjižničarka Mojca Plaznik Plavec. Ob ogledu zapuščene zeliščne gredice nam je Klara Toplak pripovedovala o zeliščih in o žegnanju zelišč, ki so ga pred nekaj leti izvajali pri cerkvi svetega Lenarta, žal pa tega ne izvajajo več.

Po povratku so se udeleženci razdelili v dve skupini. Prva skupina se je pridružila gospe Nini Valand iz Inštituta SeMe v učilnici na prostem Osnovne šole Anice Černejeve Makole, kjer je potekala vrtnarska delavnica. Tipali in vonjali so različna zelišča in dišavnice, barvali kamne za označevanje vrtnih gredic, spoznavali so različne vrste prsti, posejali poljubno izbrano seme v pripravljeno mešanico zemlje in presadili sadiko cvetlice v cvetlični lonček.

Druga skupina udeležencev se je vrnila v knjižnico, kjer so ob pomoči knjižničark ustvarjali velikonočno namizno dekoracijo iz pisanega papirja in valovite lepenke. Ustvarili so podstavek za pisanko, obroček za namizni prtiček in košarico, v katero bodo lahko shranili čokoladna ali pobarvana jajčka.

Ob koncu delavnic so se vsi udeleženci zbrali v knjižnici, kjer so se posladkali z odličnima poticama Erne Leskovar in Vide Krapše, članic Društva gospodinj Makole. Med malicanjem so prisluhnili pravljici o volkovem vrtnarjenju, prijateljski pomoči in deljenju pridelkov. Saj veste, kako pravi tisti rek: »Če si nismo fauš, 'mamo vsi zadosti.«

S tretjim srečanjem se prva sezona projekta Gremo po pravljico v Knjižnici Makole zaključuje. Ob koncu smo si zaposleni v knjižnici zadali nalogo, da v prihodnji sezoni k sodelovanju pritegnemo še več društev in zavodov v občini, seveda pa si želimo tudi dobrega sodelovanja z Občino Makole, saj je prav Občina Makole naša ustanoviteljica.

Vabljeni k udeležbi ponovno v septembru.

Misli o projektu naključne udeleženke srečanja:

»Preživeli smo krasno popoldne. Ob prebiranju slovenskih rekov in pregovorov smo se nasmejali, kaj novega naučili in spoznali zanimive makolske legende, ki so zame nekaj čisto novega. Preizkusili smo se kar na dveh delavnicah. Na koncu pa še razvajanje brbončic. Makolske gospodinje so nas pogostile s poticama ... mmm, več kot odlični sta bili. Bravo, knjižnica – naj bo še več takih srečanj.«

mpp

Tokratni gost literarnega srečanja v osrednji knjižnici v Slovenski Bistrici je bil Tomo Podstenšek. Javnosti je znan kot pisatelj, podpisal se je pod osem romanov in štiri zbirke kratkih zgodb, je pa tudi avtor otroške literature in dramskih besedil. Roman Papir, kamen, škarje je bil uvrščen med peterico nominirancev za nagrado kresnik – nagrado za najboljši slovenski roman.

Z moderatorko pogovora, bibliotekarko Mojco Plaznik Plavec sta podrobneje predstavila zbirko kratkih zgodb Sprehod z neznanko. Zanimivo je pisateljevo pojasnilo, od kod ime zbirki. Po njegovem prepričanju se ljudje povsod gibljejo po nekih ustaljenih poteh. In tako se v nekem trenutku zdi, da si dan za dnem sledijo. Sicer pa je Sprehod z neznanko zbirka 27 kratkih zgodb, ki so med sabo povezane z istimi protagonisti. Gre za večpomenske zgodbe, ki bralca pustijo v razmišljanje. V zgodbah sta prisotna črni humor in ironija. Izpostaviti velja tudi človekov odnos do živali. Ob zaključku branja pa kljub nepredvidljivim, včasih tragičnim in morbidnim zapletom avtor v zgodbo vplete žarek upanja v svetlejšo prihodnost.

Natalija Stegne

V petek, 16. maja, smo se tudi v Knjižnici Tinje pridružili medgeneracijskemu bralnemu projektu Gremo po pravljico.

K sodelovanju smo povabili KUD Oton Župančič Tinje in Turistično društvo Cokla Tinje. Že ob pričetku našega druženja so nam Alojz Capl, Miran Gracej in Marjan Pišotek, člani Folklorne skupine, zapeli Tinjsko himno, nato pa smo se podali proti Domu krajanov. Nad Pohorjem so se začeli zbirati prvi oblaki, kar hitro zatem pa je pričelo tudi deževati, zato smo morali našo pot nekoliko skrajšati in prilagoditi vremenskim razmeram.

Ker je na Tinju domoval in služboval pravljičar Jože Tomažič, smo se odločili za njegovo Bajko o gradišču. Prvi del bajke je prebrala Tamara Pišotek, nato je nadaljevala Marjeta Capl; otroci in odrasli so jima pozorno prisluhnili. Alojz Capl nam je na zanimiv način predstavil delovanje Ropretove kovačnice, vsem udeležencem pa smo podarili podkvice za srečo. S pesmijo smo se podali do knjižnice, kjer so udeleženci srečanja prisluhnili zadnjemu delu bajke – izvedeli so, ali vile z gradišča še sobivajo s pohorskimi kmeti.

Ob pogostitvi je zadonela še prelepa pohorska pesem in poslovili smo se z željo, da bi se jeseni le uspeli podati do stare kovačnice na Malem Tinju.

Za prijazno sodelovanje se zahvaljujemo KUD Oton Župančič Tinje in Turističnemu društvu Cokla Tinje, Slavici Gracej, Nataliji Stegne in vzgojiteljici Mojci Smogavec.                                          

Aleksandra Repnik Merc

8. maja je bila v Knjižnici Josipa Vošnjaka predstavitev knjige Janeza Prejaca Ruska fronta, ki sta jo predstavila avtor uvodnika Stanislav Rakuša ter urednik založbe Cerdonis Blaž Prapótnik.

Ko je gospod Rakuša povsem slučajno naletel na 577 strani rokopisa dnevniških zapisov z ruske fronte, se je zavedel, da je potrebno pretresljive izkušnje takrat mladega Janeza Prejaca strniti v knjigo in jo predstaviti širši javnosti. Knjiga nam približa čas med drugo svetovno vojno, ko je bilo v nemško vojsko prisilno mobiliziranih med 60.000 do 70.000 mladih slovenskih fantov, ogromno se jih ni vrnilo.

»Bilo je ali-ali. Greš ali pa gre vsa tvoja družina v izgnanstvo ali jo likvidiramo.«

Tako so mladi neizkušeni prestrašeni fantje zapustili svoj dom in svojce, bili so v prvih bojnih vrstah za 'topovsko hrano', po vojni pa prezirani, šikanirani in zaničevani.

Na očitke, čemu še ena knjiga o vojni, urednik založbe odgovarja: »Vsaka knjiga, ki govori o vojni, je hkrati knjiga za mir.«

(Besedilo in fotografija: Saša Šega Crnič)