V Pionirski knjižnici smo 15. februarja uživali v otroški kamišibaj predstavi  Petre Korenjak. Kamišibaj je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah formata A3 (ilustracijah), ki so vložene v  lesen mini gledališki oder, imenovan butaj.  Pripovedovalec ob ilustracijah  vabi poslušalce k bližini in vključevanju v samo dogajanje zgodbe. Vse o kamišibaju so prisotni spoznali pred njenim  pripovedovanjem zgodbic. Otrokom, njihovim staršem, babicam in dedkom je gospa Petra ob svojih risbah pripovedovala zgodbo o osamljeni  pošasti, ki je spremenila svojo podobo v očka zato, da bi lahko svoj čas preživela skupaj z dečkom. Ji je uspelo? Vsi smo spoznali, da s  svojo zvijačo ni bila uspešna.  K tej zgodbi je pripovedovalka Petra dodala še Zgodbo v zgodbi. V publiki je poiskala dečka Filipa, ki je še posebej užival ob slišani pravljici, saj je bil njen glavni junak, ki ni sanjal kot junak v zgodbi, ampak je bil veš čas predstave buden in ves čas na preži, če v zgodbi vse drži tako, kot je bilo pri njem v vresnici. In na koncu smo vsi spoznali, da je v sanjah vse mogoče. In da je vsega lepega enkrat konec.

Ob zgodbah malega kamišibaj gledališča smo vsi spoznali, da postajamo siti ekranov, brezosebnih odnosov in drvenja iz dneva v dan. Da je prav kamišibaj lahko naš vsakdanji dragulj, ki nas s svojo toplino, neposrednostjo in na pristen način kot nekoč poveže, pomiri in polepša še tako čuden trenutek dneva.
(Darja Kolar)

Psihoterapevta Ljubo Poles in Zdenka Molnar sta nam s prepletanjem teorije in prakse predstavila nasilno in nenasilno komunikacijo.

Bistvo komunikacije je izmenjavanje sporočil in prav je, da je ta jasna in razumljiva. Potrebno se je zavedati pomena, smisla in cilja pogovora. Poznamo besedno in nebesedno komunikacijo, ki vključuje tako telesno kot tudi čustveno komunikacijo.

Ljudje radi vidimo, da so drugi do nas spoštljivi, zato je prav, da smo tudi sami spoštljivi do drugih. Komunikacija je tista, s katero si pridobimo zaupanje, zato je pomembno, da tisto, kar rečemo, tudi izpolnimo, da spoštujemo zaupne stvari in ne zavračamo krivde na druge, ampak prevzamemo odgovornost in priznamo napake.

Predavatelja sta nam v prvem primeru z igro vlog pokazala primer nasilne in nenasilne komunikacije med direktorjem in zaposlenim. Prikazala sta, kako lahko nasilna komunikacija sproži odpor in negativne efekte ter kako lahko sogovornik v tem primeru zamrzne. In kar je najpomembnejše, prikazala sta, kako se lahko enaka situacija odvije v popolnoma drugačno smer, če je komunikacija nenasilna. V tem primeru sta si sogovornika med seboj zaupala lastne občutke, predala informacije ter skupaj naredila načrt za prihodnost.

Drugi primer igre vlog je izhajal iz partnerstva. Prikazala sta, kako lahko nasilna komunikacija pri sogovorniku sproži napad nazaj z enakim načinom komuniciranja in kako lahko pogovor, ki se začne z nasilno komunikacijo, preusmerimo v nenasilno. To naredimo s povzemanjem, da pri sogovorniku preverimo, če smo ga pravilno razumeli, in poskušamo iz njega pridobiti čim  več informacij o njegovih čustvih ter skupaj poiščemo rešitev, ki bo ustrezala obema.

Poslušalci smo tako spoznali, da lahko pri komunikaciji uporabljamo 'razdiralni jezik', ki grozi, obtožuje, kritizira, moralizira in vodi v nasilno komunikacijo. Za komunikacijo, ki je usmerjena h graditvi odnosa, pa moramo uporabljati 'jezik potreb in občutkov', ki izhaja iz 'jaz sporočil' (to čutim, si želim …) in nas povezuje.

Tadeja Skrbinek

V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je v ponedeljek, 22. januarja 2024, potekalo predavanje Zakaj besedi bolezen in bolečina ne obstajata. Predaval je domačin James M. Tomazin, po izobrazbi inženir metalurgije. Pred leti je doživel težjo nesrečo in po uspešnem okrevanju se je njegovo razumevanje delovanja človeškega telesa popolnoma spremenilo. Tako se je začela njegova pot nenehnega izobraževanja o tem, kako deluje naše telo, kaj lahko sami storimo, da se spremenimo in s tem sami pomagamo svojemu imunskemu sistemu, da lažje in bolje opravlja svoje delo. Vso to zanje z navdušenjem predaja drugim, ki želijo kakorkoli spremeniti in izboljšati zdravje ter način življenja.

Poudarja, da nikoli ne verjemimo, kar sami ne poskusimo in na tem temelji tudi njegovo predajanje znanja. Predavanje je skušalo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj – Kaj pomeni bolezen in bolečina?, Kje smo v trenutnem času?, Kaj so gradniki vsega?, Kaj lahko sami storimo?

Predavatelj poudarja, da staranja ni, da smo sami odgovorni za svoje zdravje in če želimo spremeniti način življenja, se zato moramo zavestno odločiti, napraviti načrt in začeti ko majhnih korakih spreminjati svoje navade. Bolečina je samo pokazatelj, da se nekaj v nas dogaja in to je treba spremeniti. Izrednega pomena je tudi pravilno dihanje, vadba, voda in počitek, pa zagotovo način mišljenja, smeh in druženje.

Predavanje je bilo podkrepljeno z zanimivimi video posnetki, predlogi za branje ter praktičnimi nasveti. Ob koncu so poslušalci lahko sodelovali še v kratki vaji dihanja in sproščanja.

Janja Pepelnak