Koraki, ki vodijo v zgodbe

 Predstavitev pohodniških doživetij in navdiha za trilogijo Koraki

V Knjižnici Oplotnica smo v četrtek, 22. januarja 2026, doživeli prijeten, topel in navdihujoč literarni večer v družbi priznane slovenske pisateljice in scenaristke Janje Vidmar, ki je za svoje bogato in raznoliko ustvarjanje prejela številne nagrade. V sproščenem pogovoru je obiskovalce hitro pritegnila s svojo neposrednostjo, iskrivostjo in izjemnim pripovedovalskim darom. Tokrat so njene zgodbe stopile izza knjižnih platnic in se preselile v resnični svet, na prašne poti, gorske steze in dolge pohodniške etape, kjer je nabirala navdih za svoja literarna dela. S svojim doživeto pripovedovanim pohodniškim utrinkom je ustvarila posebno vzdušje, v katerem so prisotni zlahka sledili njenim korakom in zgodbam.

Osrednje mesto večera je pripadalo njeni trilogiji Koraki, vendar pogovor ni tekel neposredno o vsebini romanov. Pisateljica je zbranim raje približala svoje osebne pohodniške izkušnje, iz katerih so potopisni romani zrasli. Popeljala nas je po francoskem Caminu, ki je navdihnil roman Niti koraka več, po Apeninih in Apuanskih Alpah, kjer se odvija delo V koraku z volkom, ter na Kreto, ki je postala osnova za zadnjo knjigo trilogije, Koraki dvojine. Slikovito in iskreno je pripovedovala o izzivih na poti, o telesnih naporih, notranjih bojih ter ovirah, ki jih je morala premagovati – in prav zato ji je bilo še toliko bolj zanimivo prisluhniti.

Ob koncu večera je razkrila tudi nekaj svojih prihodnjih želja in načrtov. Zelo jo privlači raziskovanje Islandije, države, ki jo fascinira s svojo nenavadnostjo in mrakobnostjo. Prav tam vidi navdih za morebiten knjižni triler. Že poleti pa jo, kot pravi, najverjetneje čaka nov velik izziv – vzpon na Triglav. Kdo ve, morda bo tudi ta pot nekoč našla svoje mesto v novi zgodbi, ki jo bomo bralci z veseljem vzeli v roke.

Doroteja Fric

V časopisni čitalnici osrednje knjižnice je bilo v sodelovanju z Zgodovinskim društvom dr. Jožeta Koropca izvedeno izjemno zanimivo predavanje avtorja prve slovenske biografije znamenite cesarice Sisi, doc. dr. Gregorja Antoličiča.

Doc. dr. Gregor Antoličič je doktor zgodovinskih znanosti, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in predavatelj na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Njegovo področje raziskovanja je usmerjeno predvsem v obdobje prve svetovne vojne s posebnim poudarkom na raziskovanju vojaških in diplomatskih zadev. Hkrati posebno pozornost posveča raziskovanju zadnjega obdobja obstoja habsburške monarhije in njenega razpada.

Avtorjevo otroško navdušenje nad Sisi in Francem Jožefom je sčasoma preraslo v resnejše zgodovinsko raziskovanje. Tudi zaradi mladostniške očaranosti ob gledanju filmov o cesarici Sisi je pričel z raziskovanjem njenega življenja, takšnega kot je bilo v resnici. Ne z namenom rušenja mitov ali zmanjševanja njene podobe, temveč nasprotno. Prepričan je, da je bila Sisi veliko več kot »naivno« dekle, ki je z Bavarske prišlo na dunajski dvor. Zanj je bila moderna ženska, umetniška duša, daleč pred svojim časom in prav zaradi tega pogosto nerazumljena. Zaradi tega ne preseneča, da med ljudstvom v času svojega življenja ni bila priljubljena, kot jo pogosto v današnjem času prikazujejo številne serije in filmi.

Odgovor na vprašanji, kakšen odnos je imela cesarica do Slovencev in kako so jo le-ti doživljali, je razmeroma preprost. Posebnih povezav med cesarico Elizabeto in Slovenci pravzaprav ni bilo. Razen enega njenega uradnega obiska naše dežele, če izvzamemo zgolj prečkanje slovenskega ozemlja z vlakom na poti v Trst in naprej na otok Krf, posebnega odnosa torej skoraj ni bilo. Prav tako tedanji časopisi cesarici niso namenjali večje pozornosti.

Doc. dr. Gregor Antoličič: »Danes je cesarica Sisi veliko bolj priljubljena. Na to kaže velik obisk prireditev, tudi današnje, in vse serije in filmi, ki prikazujejo njeno življenje.«

 (Tanja Jakolič)

Gostja tokratnega srečanja v knjižnici je bila Slovenjebistričanka Zlatka Dreo, predavateljica z dolgoletnimi izkušnjami na področju izobraževanja odraslih. Svoje znanje je več let predajala predvsem na področjih poslovnega komuniciranja, bontona, protokola, vodenja, organizacije prireditev, upravljanja časa in prodaje. V zadnjih letih pa jo je življenjska pot vse bolj usmerjala k naravi in celostnemu pristopu k zdravju.

Zlatka Dreo je danes tudi naturopatinja in holistična iridologinja, svoje poslanstvo pa vidi v pomoči ljudem pri doseganju notranjega ravnovesja, zdravja in dobrega počutja. Prepričana je, da je zdravje človekova največja vrednota.

Na srečanju, ki je potekalo v sodelovanju z Društvom Hermelika iz Slovenske Bistrice, je predstavila svoj priročnik naravnega zdravljenja z naslovom Zdravje po naravni poti. Kot poudarja avtorica, je knjiga rezultat več desetletij dela na področju naturopatije, psihoterapije in celostne obravnave človeka. V njej se prepletajo izkušnje preteklih generacij in sodobna znanstvena spoznanja o delovanju telesa, čustev in narave. Priročnik ni zgolj zbirka nasvetov, temveč življenjski sopotnik za vse, ki želijo bolje razumeti svoje telo, okrepiti zdravje in ohranjati ravnovesje doma, v družini ali na potovanjih.

V nabito polni čitalnici knjižnice je predavateljica posebej izpostavila pomen uživanja sezonske hrane, saj je po njenem mnenju vsako obdobje v letu namenjeno krepitvi določenih notranjih organov in splošnega telesnega ravnovesja. Knjiga je že na voljo za izposojo v vaši in naši knjižnici.

Natalija Stegne

V Knjižnici Josipa Vošnjaka smo v ponedeljek, 12. januarja 2026, gostili Natašo Privošnik in njeno dolgoletno prijateljico Marto Rojnik. Obiskovalcem sta spregovorili o življenjskih preizkušnjah, pogumu in prijateljstvu, ob tem pa predstavili tudi knjigo Je moje življenje gora, ki temelji na življenjski zgodbi Nataše Privošnik in jo je po njenem pripovedovanju zapisala pisateljica Irena Štusej.

Knjiga razkriva izjemno življenjsko pot Nataše Privošnik, ki se je že ob rojstvu soočila s prirojeno nepravilnostjo ustnice in pozneje s številnimi hudimi zdravstvenimi preizkušnjami. Prestala je več operacij na srcu, tumorje na možganih, raka, možgansko kap in srčni infarkt, a kljub temu je ohranila voljo do življenja, pri čemer ji je bila največja opora hčerka Liza.

Svojo zgodbo je delila tudi Marta Rojnik, ki jo je zaznamovala diagnoza raka na dojki. Spremenila je delo na kmetiji, prevzela vodenje družinske pivovarne, v oporo pa so ji bili družina, cvetje in njeni labradorki.

Nataša in Marta sta po okrevanju našli moč v planinstvu. Od domačih gričev sta pot nadaljevali med InPlanince, kjer se planinstvo odpira tudi osebam z invalidnostjo. Natašin največji dosežek je vzpon na Triglav, na katerega je še posebej ponosna, saj je dokaz, da je mogoče kljub omejitvam doseči najvišje cilje. Poleg hoje v hribe se ukvarja tudi s paraplezanjem, prilagojenim plezanjem za invalide.

Knjiga ima tudi dobrodelno noto, saj je izkupiček od prodaje namenjen dokončanju planinskega doma na Treh kraljih, ki bo prilagojen tudi osebam z gibalnimi ovirami.

Osrednje sporočilo knjige je pomen pogovora o čustvih, vztrajnosti in upanja. Nataša Privošnik poudarja, da tudi v najtežjih trenutkih pride dan, ko bo bolje, ter opozarja na pomen razumevanja in sočutja do ljudi z nevidnimi stiskami.

Nataša s svojo srčnostjo, pogumom in skrbjo za ranljive ostaja navdih ter vzor, da se tudi iz najtežjih preizkušenj lahko rodi nova moč.

Tadeja Skrbinek