V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je v ponedeljek, 4. marca 2024, potekalo predavanje Mislim, torej sem. Predavala je Janja Mišič, univ. dipl. psih., zaposlena v Centru za krepitev zdravja v Zdravstvenem domu Slovenska Bistrica.

Predstavila nam je pomen mišljenja s filozofskega, kognitivnega in sociološkega vidika. Zavedati se moramo, da je mišljenje povezano z ostalimi duševnimi procesi in vedenjem. Poudarila je miselne napake oz. navade, ki se jih moramo izogibati oz. moramo med njimi poiskati nekakšno srednjo pot.

Predavateljica je izvedla tudi dve vaji. S prvo vajo nam je želela pokazati, kako se naše misli spreminjajo glede na podatke, ki jih dobimo. Z drugo vajo pa smo izkusili, kako misli vplivajo na občutke. Pomembno je, da se zavedamo, da misli niso naša realnost, ampak le naše notranje predstave, ki jih o določeni stvari imamo. Žal ne moremo preprečiti, da se negativne misli pojavijo, lahko pa odločamo, katerim bomo posvetili svojo pozornost.

Predavateljica svetuje tehniko 'prizemljitev', ki smo jo na predavanju tudi izkusili, najdete jo lahko na YouTube kanalu pod imenom Prizemljitvena tehnika NIJZ. Če se v življenju soočamo s problemi, je pomembno tudi, da negativno misel analiziramo, tako na koncu dobimo bolj realno misel, ki v nas ne prebudi negativnih občutkov.

Izvedeli smo tudi, kako lahko v svoj um prikličemo več pozitivnih misli. Za to je pomembno naše vedenje. Imeti moramo kontrolo nad doziranjem informacij, tako količinsko kot tudi vsebinsko. Biti moramo hvaležni, prijazni ter sproti reševati probleme.

Tadeja Skrbinek

Dr. Miran Aplinc, izjemen poznavalec rodbine Vošnjakov, je udeležence predavanja popeljal vse od 16. stoletja, do koder je raziskan Vošnjakov rodovnik. Postregel je z informacijo, da naj bi Vošnjaki izvirali iz Bosne, od koder so jih pred več stoletji pregnali Turki. Skozi rodovnik je bilo slikovito prikazano, da so bili Vošnjakovi vseskozi izjemni industrialci. V lasti so imeli med drugim več tovarn usnja. Rezultat predavateljevega raziskovanja Vošnjakove rodbine je tudi knjiga Vošnjaki, industrialci iz Šoštanja.

Predavatelj je orisal življenjsko pot dr. Josipa Vošnjaka, ki ga je ponesla iz rodnega Šoštanja najprej na nadaljnje šolanje v Celje, nato v Gradec in na Dunaj. Prav tu je študiral medicino ter bil promoviran za doktorja medicine in leto kasneje za doktorja kirurgije. Službo zdravnika je opravljal v različnih krajih. Leta 1861 se je za devet let nastanil v Slovenski Bistrici in opravljal delo okrajnega zdravnika.

Dr. Aplinc je poudaril dejstvo, da se je dr. Vošnjak začel pozno zanimati za slovenstvo in za narodno delo.  Po krajih, kjer je služboval, je začel ustanavljati društva ter budil mestno in kmečko ljudstvo k narodni zavednosti. Dr. Vošnjak se je izkazal kot organizator, pisec programov, vabil in dopisov. Uveljavil se je tako v političnem in kulturnem življenju kot v bujenju politične in narodne zavesti.

S Slovenski Bistrici, kjer je služboval kot zdravnik in kamor se je vrnil po upokojitvi, ga poznamo kot sodobnika Lovra Stepišnika, prvega potujočega knjižničarja, ter kot sodobnika Janka Serneca in njegovega mlajšega brata Josipa Serneca, ki sta delovala na področju čitalništva.

Naj dodamo še zanimivo opazko, da tudi predavatelj dr. Miran Aplinc izhaja iz naših krajev, starša namreč izhajata s Šmartna na Pohorju in z Velikega Tinja.

Natalija Stegne

SMISEL ŽIVLJENJA JE STKAN OKOLI TALENTA

V osrednji knjižnici je tokrat potekal literarni večer, na katerem je Nenad Vladić predstavil svojo knjigo Od talenta do uspeha, v kateri skuša skozi zgodbe uspešnih ljudi približati pot do uspeha.

Avtor je osvetlil začetek svoje pisateljske poti in razlog, kako in zakaj je knjiga nastala. Njegova pisateljska pot se je pričela s pisanjem prispevkov za časopise, nato pa se je osredotočil tudi osredotočil na motivacijska predavanja, v katerih želi ljudi opomniti na iskanje smisla življenja. Vladić poudarja, da je smisel življenja stkan okoli talenta.

Nastanek knjige je bil projekt, h kateremu je povabil deset zelo uspešnih ljudi, ki so bili pripravljeni predstaviti svojo zgodbo uspeha. Pravi, da nam je talent položen v zibelko, ki ga je treba kasneje le odkriti. Za uspeh pa je poleg treh vrednot, ki jih izpostavlja – dobre volje, sočutja in skromnosti, treba še trdo delati. Poudaril je še, da je knjiga namenjena temu, da bralca opomni, da ne živimo iz dneva v dan, temveč najdemo smisel življenja. V knjigi je v bistvu predstavljena pot od talenta do smisla.

Gost večera je bil eden izmed desetih ljudi, katerih zgodbe polnijo knjigo, in sicer glasbenik Uroš Perić. Skozi pogovor je predstavil začetke svoje glasbene kariere, kako je prepoznal svoj talent ter se odločil, da je bo glasba njegovo življenje. Perić poudarja, da ima vsakdo talent, ki ga je treba le prepoznati ter da je talent lahko prav vsaka stvar, vendar pa je za uspeh treba trdo delati in biti tudi ob pravem času na pravem mestu. Že male otroke pa je zelo pomembno hvaliti in jih spodbujati, jim dajati vzor, da pridobijo samozavest in so tako v življenju bolj uspešni.

Janja Pepelnak

V Pionirski knjižnici smo 15. februarja uživali v otroški kamišibaj predstavi  Petre Korenjak. Kamišibaj je oblika pripovedovanja zgodb ob slikah formata A3 (ilustracijah), ki so vložene v  lesen mini gledališki oder, imenovan butaj.  Pripovedovalec ob ilustracijah  vabi poslušalce k bližini in vključevanju v samo dogajanje zgodbe. Vse o kamišibaju so prisotni spoznali pred njenim  pripovedovanjem zgodbic. Otrokom, njihovim staršem, babicam in dedkom je gospa Petra ob svojih risbah pripovedovala zgodbo o osamljeni  pošasti, ki je spremenila svojo podobo v očka zato, da bi lahko svoj čas preživela skupaj z dečkom. Ji je uspelo? Vsi smo spoznali, da s  svojo zvijačo ni bila uspešna.  K tej zgodbi je pripovedovalka Petra dodala še Zgodbo v zgodbi. V publiki je poiskala dečka Filipa, ki je še posebej užival ob slišani pravljici, saj je bil njen glavni junak, ki ni sanjal kot junak v zgodbi, ampak je bil veš čas predstave buden in ves čas na preži, če v zgodbi vse drži tako, kot je bilo pri njem v vresnici. In na koncu smo vsi spoznali, da je v sanjah vse mogoče. In da je vsega lepega enkrat konec.

Ob zgodbah malega kamišibaj gledališča smo vsi spoznali, da postajamo siti ekranov, brezosebnih odnosov in drvenja iz dneva v dan. Da je prav kamišibaj lahko naš vsakdanji dragulj, ki nas s svojo toplino, neposrednostjo in na pristen način kot nekoč poveže, pomiri in polepša še tako čuden trenutek dneva.
(Darja Kolar)