V četrtek, 23. junija, so otroci Vrtca Krtek Makole prejeli priznanja in knjižne nagrade za osvojeno predšolsko bralno značko. Povedati moramo, da so bralno značko opravili prav vsi tisti, ki zapuščajo igralnice in bodo septembra sedli v šolske klopi. Med prejemniki priznanj in nagrad pa sta bila tudi dva, ki bosta v naslednjem šolskem letu še obiskovala vrtec.

Naša knjižničarka Mojca Plaznik Plavec jih je s pravljico v verzih Juri Muri v Afriki popeljala na črni kontinent in jim podelila priznanja in nagrade. Prepričani smo, da bodo tudi v počitniškem času prebirali in poslušali pravljice ter ostali ljubitelji knjig tudi v prihodnje.

Z velikim pričakovanjem smo v osrednji knjižnici gostili Aljošo Bagolo, enega najbolj priznanih in največkrat nagrajenih slovenskih oglaševalcev, o izgorelosti, ki naenkrat ni zmogel več. Pogovor je vodila Mojca Plaznik Plavec.

Po izkušnji z izgorelostjo se je podal na pot soočanja s samim seboj in ob tem napisal dve knjigi. Prva knjiga nosi naslov Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke in je doživela izjemen odziv, pa tudi druga –Srečo, prosim – niza visoko število prodajane knjige.

Sam pravi, da popolnega razumevanja izgorelosti ni, vendar samo pretirano delo ne vodi v stanje izgorelosti. Prepričan je, da je izčrpanost samo kaplja čez rob. Čeprav tudi zdaj ogromno dela in je telesno seveda utrujen, ga delo predavatelja, svetovalca in pisatelja osrečuje in na neki način polni ter hkrati osrečuje. Skozi proces spoznavanja samega sebe, svojih občutkov in razumevanja odnosov v družini njegovega otroštva je nastala prva knjiga. Seveda pa z napisano knjigo ni bilo konec zdravljenja in ozdravitev. Pot se je nadaljevala. Duševno zdravje Aljoša Bagola primerja s težko telesno poškodbo, ko telo nikoli več ni tako, kot je bilo.

Njegova druga knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prva končala. Z njo se je učil doživljati zadovoljstvo, iskati srečo v majhnih trenutkih in nadzorovati svoje misli. Sprašuje se, kaj je pravzaprav tisto, kar nas v tem sodobnem času resnično osrečuje. Zdi se mu pomembno, da nas okolica in vsa prodana navidezna sreča ne posrkata vase. Da si dovolimo biti kreativni, edinstveni, da si dovolimo tudi kdaj biti ne srečni. Da sproti razčiščujemo svoje misli in občutke. Prepričan je, da naša sreča ni pogojena z uspešnim posnemanjem uspehov in želja drugih ali lažne sreče, ki jo vidimo vsak dan okoli sebe. Sam pravi, da ko se sprijaznimo, smo prijazni do sebe in paziti moramo, da hkrati ne postanemo žrtev, kar je najlažje ter pogosto.

Zdi se mu pomembno, da svojo edinstvenost negujemo, jo uresničujemo, se pri tem spoštujemo in to dovolimo tudi drugim.
(Tanja Jakolič)

Slovenska Bistrica je mesto polno zakladov. Čudovite stare stavbe nas na sprehodu skozi staro mestno jedro spremljajo ves čas. Nekatere obnovljene in vzdrževane, druge malo manj, tretje sploh ne.

Mesto velja za eno najstarejših mest v Sloveniji, sprva kot Gradišče, kasneje kot Bistrica, kot Slovenska Bistrica pa je bilo mesto prvič omenjeno leta 1529. Večino stavb so postavili od 18. stoletja naprej, ko se je kraj zaradi razvoja obrti in furmanstva pričelo hitro širiti.

Poznavanje zgodovine mesta, dejstev o njegovem spreminjanju, rasti, življenju v njem, je v svojem raziskovalnem delu dodobra spoznala umetnostna zgodovinarka dr. Simona Kostanjšek Brglez.  Je avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov o najrazličnejših zgodovinskih in kulturnih spomenikih. V ponedeljkovem predavanju z naslovom Stavbni fond mestnega jedra Slovenske Bistrice in njegov kontekst nam je v časopisni čitalnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica predstavila delček svojega znanja in nas seznanila z devetimi starimi zgradbami v mestnem jedru, z njihovim nastankom, z njihovo usodo, spoznali smo njihove nekdanje in današnje lastnike, seveda pa je beseda stekla tudi o stanju teh starih zgradb, ki imajo za Slovensko Bistrico neprecenljiv pomen.

Vsekakor predavanje, ki ga je bilo vredno obiskati.
(MPP)

Ob dnevu knjižnice smo v goste na osrednji dogodek povabili Marka Radmiloviča in Toneta Vogrinca, ki sta skupaj predstavila knjižno uspešnico Vsi me kličejo Tona.

Pred samim dogodkom so člani bralnega kluba ob sproščenem druženju poklepetali o odlični kriminalki Kolesar avtorja Marka Radmiloviča in seveda o aktualni avtobiografiji Toneta Vogrinca, ki jo ravno tako z mojstrsko besedo razkrivata omenjena avtorja.

Tone Vogrinec je vsem poznan športni delavec, ki je v času svoje kariere obredel skoraj ves svet in prijateljeval s številnimi osebnostmi iz sveta športa ter ustvarjal velike športne zgodbe. Vogrinec je namreč veliki športni junak osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je takrat še jugoslovansko smučanje od sodelovanja na tekmovanjih popeljal do zmag in omogočil razvoj mnogim vrhunskim tekmovalcem in tekmovalkam. Predvsem z nekaterimi potezami in treningi, ki so jih druge reprezentance kasneje tudi same povzele.

Knjiga se bohoti na malo manj kot petsto straneh. Skoraj enkrat toliko gradiva je ostalo zapisanega in neobjavljenega. Popelje nas po njegovi poti in življenjskih preizkušnjah. Je polna anekdot, prigod in pestrih zgodb, in nekatere od njih sta nam avtorja tudi nagajivo razkrila. Knjiga nagovarja tiste, ki na osemdeseta leta prejšnjega stoletja gledajo z nostalgijo, pa tudi vse druge, ki želijo v to obdobje na smučarski cirkus pogledati z njegovimi očmi. Tona pravi, da je v življenju imel veliko sreče, da je bil na pravem mestu ob pravem času, da je imel vizijo in vztrajnost.

Ob koncu zanimivega druženja je Tona z veseljem odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili obiskovalci, in hkrati pohvalil našo knjižnico ter vse navzoče.

Knjiga Vsi me kličejo Tona je na voljo v fizični obliki v knjižnici. Če pa nanjo ne bi radi čakali, si jo lahko takoj izposodite v elektronski obliki preko portala Biblios. Zagotovo jo priporočamo.

(Tanja Jakolič)