V petek, 2. decembra, smo v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica razglasili nagrajence literarnega natečaja Ljubim, torej sem in predstavili zbornik besedil, ki so prispela na naš naslov. Vodja projekta in prireditve je bila Mojca Plaznik Plavec.

Letošnji literarni natečaj je bil drugi po vrsti in tudi tokrat tematsko povezan z Vošnjakovo bralno značko za odrasle. Tudi tokrat so nas sodelujoči razveselili z velikim številom besedil, saj sta bili na naš naslov posredovani kar sto dve besedili triinsedemdesetih avtorjev. V tej številčnosti prispevkov komisija nikakor ni imela lahkega dela pri izboru najboljših po posameznih kategorijah. Podeljenih je bilo pet nagrad za pet različnih kategorij: poezija odraslih avtorjev, poezija mladih avtorjev, kratka zgodba za otroke in mladino mladih avtorjev, kratka zgodba za otroke in mladino odraslih avtorjev in kratka zgodba za odrasle odraslih avtorjev. Izmed izbranih besedil pa je komisija izbrala tudi najboljše besedilo natečaja.

O nagrajencih se je odločala šestčlanska komisija, in sicer: Alenka Ajd Bratkovič, Renato Bratkovič, Helena Kolar, Nina Miklavc, Orlando Uršič in Saša Šega Crnič.

V kategoriji POEZIJA MLADIH AVTORJEV je strokovna komisija kot najboljšo prepoznala pesem Brazgotina avtorice Ane Kumperger.

V kategoriji KRATKA ZGODBA ZA OTROKE IN MLADINO MLADIH AVTORJEV je komisija kot najboljše prepoznala Dnevnik negotovega dekleta avtorice Sergeje Vogrinec.

V kategoriji POEZIJA ODRASLIH AVTORJEV je komisija kot najboljšo prepoznala pesem Ljubim, torej sem avtorice Jožice Kapele.

V kategoriji KRATKA ZGODBA ZA OTROKE IN MLADINO ODRASLIH AVTORJEV je komisija kot najboljše prepoznala besedilo Komarček Pik avtorice Marinke Golob Pirc.  

V kategoriji KRATKA ZGODBA ZA ODRASLE ODRASLIH AVTORJEV je komisija kot najboljše prepoznala besedilo Ljubezen je avtorja Franja Frančiča. Hkrati je bilo to besedilo prepoznano tudi kot NAJBOLJŠE BESEDILO NATEČAJA.

Glavno nagrado v letošnji sezoni – bralnik – je prijazno prispevala založba Beletrina. Ostale knjižne nagrade so prispevale založbe  Litera, Sanje, Miš, Orfem in Lynx. Prav tako so vsi sodelujoči literarnega natečaja v dar prejeli zajeten zbornik prejetih besedil.

Nagrajena besedila so na zaključni prireditvi prebrali člani Recitatorske skupine Jelke Prosvetnega društva Anice Černejeve Makole, Ines Mohorko Germ pa nas je s čudovito pesmijo popeljala v prelep svet ljubezni.
(Tanja Jakolič)

Vse mame se kdaj vprašamo, kaj bi še lahko dale svojim hčeram. Menimo, da jim dajemo vse, kar potrebujejo, niti pomislimo ne, da v bistvu s tem dajanjem hranimo svoj jaz. To je le ena od misli, ki nam jih je v svojem predavanju predstavila dr. Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, profesorica sociologije in filozofije, specializantka lacanovske psihoanalize, podjetnica, pisateljica, publicistka, mentorica in svetovalka. Svoja raziskovanja s področja vezi med mamo in hčerko je zapisala v knjigi Mama hčerki. Knjiga je prodajna uspešnica, saj je bil izdan že 4. ponatis, prodanih pa je bilo že več kot 6000 izvodov.

Avtorica je predstavila toksične odnose v družinskem okolju, ki jih velikokrat povzročamo nevede in ustvarjajo nezdrave vezi, ranijo osebnosti, ljudje trpijo. Nezdrave odnose, vzroke in posledice zanje se lahko razreši s prijemi, ki jih predavateljica do potankosti pozna in jih uporablja pri svojem vsakodnevnem delu.
(MPP)

Pa se je pričel ta prelepi čas decembrskih praznikov, ki se ga prav gotovo najbolj veselijo najmlajši. Zato smo jim delček tega vzdušja pričarali tudi v naših krajevnih knjižnicah in jim podarili predstave  KU KUC gledališča.

V Oplotnici in Poljčanah sta jih obiskala medo Edo in pingvin Pin, v Makolah pa punčka Jelka in njeni prijatelji.

Otroci so bili  navdušeni, pravljičnim junakom so pomagali pri premagovanju težav, na katere so naleteli na svojih poteh, se zabavali in na koncu veseli odhajali iz prepolnih dvoran. Veseli smo, da smo bili tudi v Knjižnici Josipa Vošnjaka delček njihovega veselja in sreče v tem čarobnem prazničnem času.

Aleksandra Repnik Merc

Gostili smo fotografa, popotnika, biologa – Nejca Draganjca. To so tri glavne teme njegovega življenja in najbolje je, kadar se med seboj čim bolj prepletajo. Potovanja so vedno v naprej skrbno načrtovana, tudi zaradi želje po točno določenem motivu za fotografijo.

Japonska ga je popolnoma prevzela in ga kot fotografa tudi najbolj navdušuje. Navdušuje ga njena pestrost in na drugi strani združevanje kontrastov. Na eni strani je dežela moderna in hkrati zelo tradicionalna. Vsem je poznana njihova tehnološka dovršenost, urbanost in nasproti temu cenijo ter negujejo vse kar je naravno. Na eni strani je sproščeno, umirjeno ter takoj zopet adrenalinsko. Ta pestrost, ki vse to ponuja, je neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Pripovedoval nam je o večmilijonskem glavnem mestu Tokyo, ki je razdeljeno na več področij in v vsakem izmed njih je nekaj, kar dela določeno področje značilno, znano po mini barih ali modi ali pa kaj drugega. Z njim smo spoznali tropski paradiž Okinawa z drugačno kulturo, kot je na preostanku države. Skozi japonske Alpe smo spoznali zahodno obalo in tamkajšnji mraz, občudovali pravljične fotografije cvetočih češenj v Hirosakiju, ki je eden izmed sedmih najlepših krajev v tej deželi, čeprav cveti cela Japonska. Hanami je za Japonce praznovanje, način preživljanja prostega časa, različne načine uživanja, ki vključuje opazovanje cvetja, cvetočih dreves, potepov po hribih ali uživanje ob dobri hrani s prijatelji in družino. Ob pogledih na fotografije smo začutili vso lepoto najvišje gore Fuji. Regijo Kansai smo spoznali, kot center Japonske kulture in mesto Osako kot kulinarično središče. Podoživeli smo vso bolečino ob nepotrebni tragediji v Hiroshimi ob gledanju fotografij iz spominskega parka ter muzeja, takoj zatem pa začutili vso lepoto riževih polj na otočku Kyushu, kjer so terase speljane vse do morja.

Za vedno se mu je vtisnilo v spomin vse iskanje dobre opazovalne pozicije na zelo nevarnem, še vedno delujočem vulkanu Sukurajime ter čakanje na dobro fotografijo. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Na koncu smo doživeli zgodovinsko najpomembnejše mesto Kyoto, mesto tisočerih templjev in tradicije.

Japonsko smo doživeli kot čudovito deželo mnogih kontrastov, skrivnostno, varno, s prijaznimi ljudmi, ki zelo spoštujejo ter ohranjajo svojo tradicijo.
(Tanja Jakolič)